Krvava bitka za Komsomolsk: Drugi največji spopad po Groznem v čečenski vojni

MAMM / MDF, Russian Photo
Ko je februarja 2000 padel Grozni, so si ruske zvezne sile zastavile nalogo, da zavzamejo vsa večja mesta in blokirajo mejo. Ampak to ni bila lahka naloga.

Če rečemo poenostavljeno, je bil Grozni glavno težišče spopada. Veljalo je prepričanje, da je Grozni skoraj edini kraj, okoli katerega bi lahko potekali veliki krvavi boji, ker je čečenskim upornikom in tujim najemnikom omogočal, da izkoriščajo velika urbana območja za organiziran odpor proti ruskim zveznim silam, ki so imele veliko ognjeno premoč s svojimi sredstvi podpore.

Ampak izkazalo se je, da temu ni bilo tako. Sledila je še ena krvava bitka.

Ko so čečenski uporniki in njihovi tuji pomagači izgubili nadzor nad večjim delom Čečenije, so bili potisnjeni proti Argunskemu obroču, v to nedostopno območje so se umaknili tudi med prvo čečensko vojno. Uporniki bi lahko igrali vojaško-politično vlogo zgolj v primeru, če bi se spet prebili v naselja. Ker so imeli na razpolago veliko število ljudi, ki so bili razporejeni vzdolž meja Čečenske republike, zvezne sile niso mogle blokirati vseh izhodov iz obroča. Šibko mesto je izkoristil zelo izkušeni komandant čečenskih separatistov Rustam Gelajev, ki je vodil preboj v smeri svojega rodnega kraja Komsomolsk na jugu republike. Čečeni so uspeli zavzeti vas in se v njej začeli utrjevati.

Blokada naselja in zgrešena ocena

Kakor so prišle informacije o čečenskem zavzetju vasi, so zvezne sile 5. marca krenile v blokado, nesluteč, koliko Čečenov in tujih skrajnežev je v sami vasi. Ampak to ni bilo edino presenečenje. Po prihodu zveznih sil je velik del civilistov zapustil mesto, in tako je nastal begunski tabor samo nekaj sto metrov proč od kraja, kjer se je počasi začenjala krvava bitka. Zvezne sile so obkolile vas in pod ognjem se je tako lahko znašel kdorkoli, ki je vstopal ali izstopal iz vasi.

Ampak na presenečenje vodij operacije in borcev na terenu je velik del čečenskih sil ostal izven vasi. Začele so velik napad, s katerim bi prebile zunanji obroč in odprle vstop v vas. Zvezne sile na zunanjih delih so bile premajhne in niso pričakovale tako močnega napada. Heroj Ruske federacije Sergej Stvolov se je spominjal: »V kakšen napad so šli v krikih! Mi smo streljali naravnost vanje, ampak oni so kar prihajali in prihajali. Ko smo jih komaj le odbili, je ostalo 150 trupel …«

Stvolov se spominja, da je njegova enota samo v boju za Komsomolsk utrpela 32 mrtvih in ranjenih, v celi kampanji pred bitko pa je cela enota pretrpela 35 izgubljenih in izgubila dve tankovski posadki. Dogodek je komentiral z besedami: »Še danes se mi dvignejo kocine.« Pri tem preboju se je ena tankovska posadka izkazala z junaštvom, a doživela brutalno smrt.

Tank T-72 s številko 812, ki je bil poslan na pomoč, se je znašel pod srditim ognjem. Po krajšem boju ga je RPG-7 zadel v gosenice in se ni mogel več premikati. Še naprej pa je lahko streljal in tako je postal težišče bojev za celoten 5. marec. Tank, ki je bil poslan na pomoč zadetemu tanku, je naletel na mino. Ker je bila v glavni smeri napada, je posadka ostala odsekana do konca dneva, kljub artilerijski podpori. Ko je bilo potrošeno vse strelivo, so do tanka prišli Čečeni, ki so z eksplozivom odprli tank ter obglavili poročnika in merilca, voznika pa so ugrabili in odpeljali s seboj.

Zaradi napačne ocene o številu Čečenov v vasi se je 6. marca zgodil preboj s specnazovim odredom Tajfun in odredom Rusič, ki sta se uspela prebiti v vas in se utrditi v več hišah. Pričakal jih je orkanski ogenj in šele sedaj so lahko videli, da gre za najmanj več sto Čečenov in njihovih zaveznikov iz drugih držav. Poročnik specnaza Džafas Jafatov je s svojim odredom uspel dolgo dajati odpor in osebno ubiti več skrajnežev, a ga je potem ubil ostrostrelec. Še en heroj Ruske federacije je umrl v Komsomolsku.

Tretji dan boja, 7. marca, se je začel resen poskus za zavzetje mesta. V napad je šla skupina z več kot 800 ljudmi, ampak poveljstvo se še vedno ni zavedalo številčnosti sovražnika, ki je našel zatočišče v vasi. Pozneje se je izkazalo, da je imel sovražnik več kot 1.000 ljudi. So pa zvezne sile imele veliko prednost v ognjeni moči. Poleg podpore iz zraka z letali Su-25 sta bila v podporo udarnim silam poslana tudi večcevni raketomet TOS-1 Buratino in sistem UR-77 za daljinsko čiščenje terena od min, ki pa je tokrat uničeval utrjene položaje v vasi. Ena skupina obkoljencev je prešla v preboj v gore, ki se je končal s porazom. Javljeno je bilo, da je »umrlo na stotine teroristov«.

Večcevni raketomet TOS-1A

Četrti dan boja, 8. marca, se je kombinirana skupina sil OMON in specnaza s 300 ljudmi ob podpori več tankov poskušala utrditi v vasi, ampak so bili zopet soočeni z močnim ognjem in ostrostrelci, ki so povzročili velike izgube. Poveljstvo je ukazalo umik udarne skupine in dodatno aktivacijo letalstva nad vasjo.

  1. marca se je poveljstvo zavedalo, da zračna podpora in sile na tleh niso zadostne, prav tako se je začelo zavedati, da je v vasi na stotine dobro vkopanih Čečenov in plačancev različnih narodnosti z velikimi bojnimi izkušnjami, ki so bili pripravljeni ne samo na obrambo, ampak tudi na napad in poskus razbitja obroča.

Ko so se začeli zavedati, da bitko izgubljajo, ker so zvezne sile ustvarile še dodaten obroč okoli vasi in dobile okrepitve v ognjeni moči (tudi s helikopterji), so obleganci poskusili z dvema prebojema skozi obroč. 12. marca so v nočnem boju pri enem od poskusov Čečeni utrpeli 140 mrtvih, drugi poskus pa so uničili sistemi Točka.

Poskusa sta zdesetkala sile oblegancev, ampak za popolno osvoboditev vasi je bilo potrebnih še več dni in na desetine mrtvih vojakov zveznih sil. Čez dva dneva so bili sežgani trije oklepni transporterji zveznih sil med poskusom novega preboja v center. Ampak obroč se je počasi vseeno stiskal proti notranjosti.

Ko je Gelajev uvidel, da je v brezupnem položaju, se po zvezah poslal na pomoč odred 300 mudžahidov Sejfulova, a so odred razbili napadi artilerije in letalstva, tudi sam Sejfulov je bil težje ranjen. Bližal se je konec bitke. Vojska je postavila daljinsko upravljano minsko polje na južnih dostopih do vasi, saj je pričakovala zadnji poskus preboja samega Gelajeva. Od 15. do 20. marca je umrlo še 25 pripadnikov zveznih sil.

Zadnji ostanki obrambe so bili uničeni. Sam Gelajev se je uspel prebiti iz obroča z nekaj osebnimi stražarji. V vasi so pridržali tudi veliko tujih plačancev in velike količine drog, zlasti heroina. Med tujci so bili poleg Arabcev, ki jih je bilo nasploh veliko v čečenski vojni, zajeti tudi sunitski Iranci in dva kitajska državljana, in celo dve ostrostrelki, od katerih je bila ena Rusinja.

Izgube

Operacija se je končala uspešno, a so bile opažene številne pomanjkljivosti, zlasti glede predvidevanj poveljstva in obveščanja glede števila Čečenov in plačancev v vasi. Zato se je operacija raztegnila in so se sile dopolnjevale postopoma, kar je ustvarilo nepotrebne izgube.

Zvezne sile so izgubile 50 do 100 ljudi, poškodovanih ali uničenih je bilo preko 10 oklepnih vozil in tankov. Skupina Gelajeva je imela več kot 550 umrlih in 235 ugrabljenih, če dodamo še umrle borce izven zunanjega obroča, pa lahko prištejemo še nekaj sto mrtvih. Med operacijo je bilo uničenih več kot 50 bunkerjev, ugrabljenih več kot 800 kosov strelnega orožja in osvobojenih 8 ugrabljenih ruskih vojakov, prav tako je bil ujet veliki čečenski vodja Saludin Timirbulatov, ki je bil odgovoren za uboje več ruskih vojakov v prvi čečenski vojni – dobil je dosmrtno kazen.

Gelajev je uspel pobegniti iz obroča in je bil ubit šele leta 2004 v spopadu z ruskimi obmejnimi stražarji. Njegov rojeni sin Rustam je umrl v boju proti sirski vojski leta 2012. Namestnik Gelajeva Hizir Hačukajev, ki se je prebil iz obroča, se je leta 2005 predal in je bil pomiloščen.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke