Kot vam je verjetno že znano, je bil zadnji ruski car Nikolaj II. usmrčen 17. julija 1918, ko so boljševiški stražarji ustrelili njega in celotno njegovo družino – ženo, štiri hčerke in sina, skupaj s petimi služabniki. Usmrtitev se je zgodila v kleti »hiše za posebne namene« v Jekaterinburgu (večjem mestu na Uralu, 1.700 km vzhodno od Moskve), kjer je bila nekdanja vladarska družina v priporu od aprila 1918.
Boljševiki, ki jim je poveljeval lokalni čekist Jakov Jurovski, strog možakar s črno brado, so usmrtitev izvedli hladnokrvno in pokončali tiste, ki niso takoj umrli, z noži in bajoneti. Tako je usmrtitev opisal sam Jurovski v svojih zapiskih, kjer je o sebi govoril z vidika tretje osebe kot »komandir«, kar je tudi bil.
»Komandir je Romanovim povedal, da je lokalna boljševiška vlada na Uralu v luči dejstva, da njihovi sorodniki v Evropi še vedno napadajo sovjetsko Rusijo, sprejela odločitev, da se jih usmrti. Nikolaj se je obrnil najprej k družini, nato pa pogledal nazaj proti komandirju in vprašal: ’Kaj? Kaj?’ Komandir je ponovil … Nato se je začelo streljanje, ki je trajalo dve ali tri minute. Komandir je bil tisti, ki je ubil Nikolaja.«
O verodostojnosti zadnje trditve še vedno potekajo ugibanja, saj še danes ni potrjeno, kdo iz strelskega voda je zares ustrelil in ubil nekdanjega carja. Zapiski Jurovskega pričajo o njegovi neusmiljenosti in brutalnosti, a kako je sploh postal rabelj?
Od urarja do boljševika
Adrian J. McDowall/Netflix, 2019; Getty Images
V Netflixovi seriji The Last Czars Jurovski, ki ga igra Duncan Pow, igra ključno vlogo antagonista Nikolaja II. Car je bil (vsaj sodeč po seriji) šibek človek, ki že od samega začetka ni hotel vladati. Jurovski pa je, prav nasprotno, prikazan kot predana oseba, ki bi storila vse za stvar, v katero verjame – izboljšati življenja navadnih ljudi.
V eni od prizorov se Jurovski pogovarja z Nikolajem samo nekaj dni pred usmrtitvijo. Delita si cigareto in Jurovski se spominja, kako sta se že nekoč spoznala. »Leta 1891, imel sem deset let. Ti si se pravkar vrnil s potovanja po Daljnem vzhodu. Ustavil si se v Tomsku … Imel sem majhno zastavico, s katero sem mahal. Samo ena od množice majhnih mravljic, ki si jim kimal in mahal ti.«
V resnici se Jurovski ni pogovarjal s carjem, če to ni bilo zares potrebno, kaj šele, da bi z njim delil spomine iz otroštva. Rodil se je v revni judovski družini leta 1878 blizu Tomska (3.600 km vzhodno od Moskve), zato leta 1891 zagotovo ni bil desetletni otrok. Jurovski je bil osmi od desetih otrok, pogosto se je selil in menjaval poklice, ter redno potoval po Rusiji kot urarski vajenec.
Leta 1905 se je spoznal z revolucionarji. Zelo dobro je poznal tegobe, s katerimi so se ljudje srečevali dan za dnem in postal prepričan antimonarhist, zaradi česar je moral več let preživeti v izgnanstvu. Oktobrsko revolucijo, v kateri so oblast prevzeli njegovi tovariši, je sprejel z vsem srcem.
Nova služba
Medtem ko so Vladimir Lenin, Lev Trocki in drugi znani revolucionarji vladali sovjetski Rusiji iz Moskve, je bil Jurovski med tistimi, ki so delovali v zaledju, natančneje v Jekaterinburgu, pomembni utrdbi in industrijskem mestu na Uralu, kjer je obstajalo močno delavsko gibanje. Kot lojalen član komunistične partije je Jurovski vestno izpolnjeval naloge, ki jih je dobil od nadrejenih.
Zgodovinski muzej v Jekaterinburgu
Z imenovanjem Jurovskega za komandirja »hiše za posebne namene«, so boljševiki hoteli zaostriti razmere za carsko družino: »Na edino okno so namestili železno rešetko,« je v svoj dnevnik zapisala nekdanja carica Aleksandra. »Očitno se bojijo, da bomo pobegnili.« Po drugi strani je Jurovski, ki je bil človek načel, stražarjem preprečil, da bi zapornikom jemali hrano, kar se je pogosto dogajalo pod njegovim predhodnikom.
Površna usmrtitev
Getty Images
Jurovski ni gojil posebne naklonjenosti do zapornikov. Kasneje je v spominih zapisal: »Moj splošni vtis je bil sledeč: navadna, rekel bi buržoazna družina … Nikolaj je izgledal kot nek nižji častnik … Niti malo ni deloval kot nekdo, ki je več let vladal ogromni državi.«
Nikoli ni izrazil nikakršnega obžalovanja za to, da je usmrtil carsko družino, vključno z otroki. Njegovo poročilo je lakonsko: »16. julija ob 6. uri zjutraj je Filipp Gološčokin [njegov nadrejeni] ukazal usmrtitev zapornikov.« Do 13. ure naslednjega dne so bili Romanovi in njihovi služabniki mrtvi.
Jurovski in njegovi možje pa niso dobro opravili umika trupel. Prvotni namen je bil, da jih odvržejo v globok rudnik zunaj mesta, vendar se je izkazalo, da vseeno ni dovolj globok, zato so morali trupla premestiti na drug kraj. Tudi vremenski pogoji so bili slabi zato tudi tega drugega kraja ni bilo mogoče doseči z avtomobili. »Nič ni bilo pripravljeno, nobenih lopat, ničesar ...« je kasneje pisal Jurovski. Na koncu so trupla delno zažgali in jih pokopali v nizkem grobu.
Kasnejše življenje
Za usmrtitev Romanovih so imeli boljševiki dober razlog. Julija 1918 se je namreč bela vojska približevala Jekaterinburgu in obstajala je nevarnost, da bo carska družina izpuščena in odpeljana iz države. Kmalu po izvedeni usmrtitvi, so se morali Jurovski in ostali boljševiki umakniti iz mesta. Vrnili so se leta 1922, ko so revolucionarji dokončno premagali belo vojsko. Kasneje je Jurovski zasedal mnoge položaje v Moskvi in Jekaterinburgu, ki pa niso bili povezani z usmrtitvami. Umrl je leta 1938 zaradi želodčne razjede.
Preberite še: