Krvava nedelja, ki je obrnila rusko ljudstvo proti carju Nikolaju II.

Ernst Gerlach, risba kozakov, ki tepejo množice

Getty Images
Leta 1905 so delavci korakali do carjevega dvorca in mirno, s peticijo, zahtevali več pravic. Sprejeti so bili s streljanjem, kar je usodno prizadelo ugled carja Nikolaja II. in monarhije v Rusiji. Poglejmo si nekaj podrobnosti tega prelomnega zgodovinskega dogajanja.

»Nikoli ne bom pozabil, kaj sem videl 9. januarja [1905] skozi okno Akademije znanosti. Mirna, ponosna in neoborožena množica je korakala proti strelom iz pušk in napadom konjenice. To je bil grozljiv prizor. Kdo je odredil ta pokol? Nihče ne bo več opral tega temnega madeža,« se je dogodkov spominjal Valentin Serov, priljubljen in nadarjen ruski umetnik.

S Serovim so se strinjale mnoge druge priče. Prizor, kako so vojaki streljali na delavce, ki so na demonstracijah mirno korakali proti Zimskemu dvorcu v Sankt Peterburgu (uradna rezidenca ruskega carja), je bil grozljiv. Kako se je to lahko zgodilo?

Obupni življenjski pogoji

Do leta 1905 je bilo v Sankt Peterburgu že na stotisoče delavcev. Živeli so v težkih razmerah in enako je bilo po vsej državi. 11-urni delovniki, nobenega dopusta, nobenih sindikatov. Lastniki tovarn so smeli odpustiti kogarkoli, ki je sodeloval v stavkah.

V teh pogojih je zares obstajalo delavsko gibanje, ki si je prizadevalo za več delavskih pravic, ampak je moralo biti zvesto oblasti in je bilo dokaj poslušno. Leta 1903 je bila ustanovljena Skupščina ruskih delavniških in tovarniških delavcev Sankt Peterburga, ki je združevala okoli 10.000 delavcev. Vodil jo je priljubljeni duhovnik Georgij Gapon, ki je zagovarjal delavske pravice, vendar ni bil revolucionar. Prav nasprotno, tesno je sodeloval z oblastmi in poskušal delovati znotraj okvirjev zakonodaje.

Pravoslavni duhovnik in delavski voditelj Georgij Gapon z guvernerjem St. Peterburga Ivanom Fullonom na srečanju Skupščine ruskih delavniških in tovarniških delavcev Sankt Peterburga - Muzej tovarne Obuhov

Skupščina si je prizadevala dvigniti kulturno zavest med delavci, pomagala je pomoči potrebnim in izvajala druge povezane aktivnosti. »Oblast je na nas gledala pokroviteljsko. Uradniki so prispevali nekaj denarja za naše knjižnice, časnike, revije …« se je spominjal Nikolaj Varnašov, ki je bil skupaj z Gaponom v Skupščini.

Semena nezadovoljstva

Razmere so se postopoma spreminjale leta 1904, ko je Rusija izgubljala rusko-japonsko vojno. Počasi, a zanesljivo se je med javnostjo širila misel, da je bila carjeva vlada neučinkovita. Različni lokalni sveti, tako imenovana zemstva, so podpisovali peticije za bolj demokratično obliko vladavine z voljenim zakonodajnim telesom in večjimi državljanskimi svoboščinami.

Tudi Gapon je med ljudstvom začel širiti idejo o nujno potrebnih reformah. To je bilo tvegano početje. Večina delavcev je ostajala zvesta carju, ampak njihovo nezadovoljstvo je iz dneva v dan raslo.

»Misli delavstva smo peljali v dve smeri. Prvič: Tako ne moremo več živeti, car nujno potrebuje pomoč izvoljenih predstavnikov, ker ga varajo skorumpirani ministri. Drugič: Tudi delavci se morajo pridružiti orkestru vseh razredov v Rusiji.« Skupščina je še vedno zavračala ideje o revoluciji (vsaj uradno), ampak napetosti so se vse bolj kopičile.

Množična stavka

Stavkajoči delavci na

Situacija je bila tako napeta, da je lahko že majhen incident ustvaril resne posledice. Takšen incident se je zgodil konec decembra 1904, ko so štiri delavce – člane skupščine odpustili iz železarne Putilov v Sankt Peterburgu. Poznejša preiskava je pokazala, da je imel šef, član konservativne organizacije, za to dejanje politične motive.

Skupščina je to vzela za neposreden izziv. »Če odpuščenim obrnemo hrbet, naši zvezi nihče ne bo več zaupal, da niti ne govorimo o tem, da bo to samo dodatna spodbuda za despotizem,« je pisal Gapon v spominih. Poznejši poskusi, da bi službo dobili nazaj preko pogajanj, so bili neuspešni. Gapon s Skupščino so pozvali k množični stavki – ne samo v železarni Putilov, ampak po vsej prestolnici.

Delavci, ki so bili obubožani in brez pravic, so podprli svoje kolege. Mesto so preplavili shodi. Do 8. januarja je stavkalo okoli 100.000 delavcev iz različnih tovarn. Tedaj se je Gapon odločil, da carja Nikolaja II. nagovori s peticijo v imenu delavskega razreda.

Peticija

Shod delavcev na

Dokument sicer ni bil prav nič revolucionaren, saj ni pozival k abdikaciji carja in nikakor ni ogrožal režima. Peticija se je v osnovi omejila na zahteve, kot so osemurni delavnik, svoboda združevanja in »normalna plača za delo«.

Vseeno je bilo notri nekaj političnih zahtev, ki so bile nesprejemljive za predanega avtokrata Nikolaja II.: »svoboda in nedotakljivost osebe, svoboda govora, svoboda tiska, svoboda združevanja, svoboda veroizpovedi, ločitev cerkve in države«, pa »enakost vseh ljudi« in »postopen prenos vse zemlje v last ljudi«.

Vseeno se je peticija zaključila s carju naklonjenimi besedami: »Tole, Vaše veličanstvo, so naše temeljne zahteve. Dajte ukaze in prisezite, da bodo izpolnjene, in Rusijo boste naredili srečno in veličastno. Če ne boste držali besede, če se ne boste odzvali na peticijo, pa bomo umrli na tem trgu pred vašim dvorcem.« Za nekatere se je zadnja poved uresničila.

Odziv oblasti

Ko so 9. januarja [po starem julijanskem koledarju; 22. januarja po gregorijanskem] tisoči delavcev začeli korakati iz svojih tovarn, Nikolaja II. ni bilo v prestolnici, saj je dva dneva prej odšel v svojo rezidenco Carsko selo zaradi govoric, da naj bi revolucionarji (eni drugi, nepovezani z Gaponom in njegovo organizacijo) načrtovali atentat nanj. Delavski voditelji so to vedeli in niso niti načrtovali osebnega srečanja s carjem. Zanje bi bilo dovolj, da bi uradniki sprejeli njihovo peticijo in jo predali Nikolaju.

Vojaki stopajo napoti Očetu Gaponu in njegovim kolegom iz gibanja za delavske pravice, 22. 1. 1905

Ampak oblasti so si izbrale drugo strategijo. »Odločeno je bilo, da se delavcev ne pusti blizu Zimskemu dvorcu in da se uporabi sila, če ne bodo ubogali,« se je spominjal policijski general Aleksander Spiridovič, ki je bil seznanjen s sestankom v pisarni ministra za notranje zadeve. Caristične uradnike je bilo preveč strah provokacij, da bi pustili množice blizu dvorca. »Oblasti so bile osredotočene na nekaj deset pravih revolucionarjev, spregledale pa so na tisoče zvestih delavcev!« je jezno pisal Spiridovič.

Množična histerija

Ko se je pokazalo, da je bila tragedija skoraj neizogibna, je v Sankt Peterburg prišlo okoli 30.000 vojakov z nalogo, da preprečijo delavcem prihod do Zimskega dvorca. Kljub temu je na desettisoče delavcev hodilo naprej s portreti Nikolaja II. in ikonami, prepevali so domoljubne pesmi in bili odločeni, da carju sporočijo svoja stališča. Z vsem srcem so verjeli, da vojska ne bo streljala na svoje rojake.

Motili so se: Ko so se demonstracije nadaljevale, so vojaki po vsem mestu začeli streljati na neoborožene množice. Kozaki so napadali demonstrante na konjih ter jih tepli z biči in meči. Georgij Gapon, ki je hodil na čelu ene od kolon demonstrantov, se je za las izognil smrti in se potem skril. Tistega dne je umrlo vsaj 130 ljudi po uradni statistiki, časniki pa so pisali, da je umrlo do 4.600 ljudi (kar je le malo verjetno).

Satirična karikatura o carističnem pokolu nad delavci v L'Asino (

Krvava nedelja 9. januarja je bila pomembna zato, ker je šokirala javnost. Ljudje so spremenili svoj odnos do Nikolaja II. in njegovega režima. Od takrat je monarha začel spremljati vzdevek »Nikolaj Krvavi«.

»Pa se je zgodilo. Car je še kako živ, ampak lahko počiva v miru. Danes se je ustrelil,« je po Krvavi nedelji pisal Nikolaj Varnašav.

Čeprav je bil Nikolaj II. ustreljen šele 13 let pozneje, je bila Krvava nedelja ena od pomembnih prelomnic. To je bil začetek neslavnega konca ruske monarhije.

Preberite še6 ruskih filmov, po katerih boste bolje razumeli oktobrsko revolucijo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke