Luna-15: Kaj je bil namen tajne sovjetske misije na Luni med pristankom Apolla 11?

Risba sovjetske sonde Luna-16

B. Borisov/Sputnik
Ko so se Američani sprehajali po Luni, je nad njihovimi glavami krožilo sovjetsko plovilo. To je bila zadnja misija v tekmi za Luno v 60-ih letih, ki pa se je za Sovjete končala neuspešno.

Ali ste vedeli, da Neil Armstrong, Buzz Aldrin in Michael Collins na Luni niso bili sami? Njihovo zgodovinsko potovanje na Zemljin naravni satelit je zasenčilo epski neuspeh Sovjetske zveze. Že takrat je za resnične cilje misije Luna-15 vedela le peščica ljudi, ki je bila vključena v ta projekt. Šlo je za zadnji poskus dohiteti ZDA v tekmi za osvajanje Lune.

Kaj je bila Luna-15?

Medplanetarna postaja Luna-1 na ogled v razstaviščnem centru VNDH.

Sovjetska zveza je imela ambiciozne načrte za osvojitev Lune. Vesoljski program Luna, ki je predvideval izstrelitev medplanetarnih plovil k Zemljinemu naravnemu satelitu, se je začel leta 1958, še pred Nasinim programom Apollo. Uspešna izstrelitev prvega človeka v orbito leta 1961 je samo še okrepila samozavest Sovjetov, ki so bili prepričani, da bodo postali prvi tudi v ostalih aspektih vesoljske tekme. In nekaj časa jim je dejansko dobro kazalo.

V četrtem poskusu so izstrelili vesoljsko postajo Luna-1, ki je postala prvo vesoljsko plovilo, ki je zapustilo Zemljino orbito. Luna-3 je leta 1959 že napravila prve fotografije s temne strani Lune. Med druge zmagovite podvige Sovjetov sta se zapisala še prvi umetni objekt, ki je prispel do Lune, in prva sonda, ki je na njej pristala.

Luna-15 je bila petnajsta misija po vrsti, čeprav je z vidika dejanskih izstrelitev bila že enaintrideseta. Nekatere naprave namreč niso dosegle Zemljine orbite, druge pa je po vstopu niso več zapustile. Sovjetsko vodstvo je z negodovanjem objavljalo neuspehe, hkrati pa so se zavedali, da bo treba še mnogo postoriti in izboljšati. Ko pa je iz ZDA prišla vest o načrtovani človeški odpravi na Luno, ki naj bi se zgodila 16. julija 1969, so se Sovjeti odločili, da na to odgovorijo.

Poslati kozmonavtov na Luno sicer niso mogli, a obstajal je način, kako omiliti neuspeh. Naprava Luna-15 bi morala kot prva zbrati vzorce s površja Lune in jih pripeljati na Zemljo. Cilj misije je ostal tajen, izstrelitev plovila pa so načrtovali tri dni pred ameriško odpravo.

Zdaj ali nikoli

Sovjetski kozmonavt German Titov (desno) in ameriški astronavt Frank Borman (v sredini) v kabinetu muzeja Jurija Gagarina, Zvezdno mesto, 1. julija 1969

Nasi je sovjetska misija delovala kot zelo nenavaden poskus, saj je pomenila, da bosta z Lune na Zemljo hkrati signale pošiljali dve plovili. Obenem niso vedeli ničesar o ciljih misije Luna-15.

Ameriška vesoljska agencija, ki je hotela preprečiti neželene motnje, je zato v Sovjetsko zvezo poslala poveljnika Apolla 8 Franka Bormana, ki se je s Sovjeti dobro razumel. Ta je po vrnitvi potrdil, da ne bo nikakršnih težav.

In na začetku je dejansko šlo vse po načrtih: pettonska sovjetska postaja je poletela proti Luni 17. julija, tri dni pred Američani (Apollo 11 je v Lunino orbito vstopil 19. julija). Takrat pa so se začele nepredvidene težave. Zaradi neznanega razloga je vesoljsko plovilo ostalo v Lunini orbiti vse do prihoda Apolla 11. Za to obstaja več razlag, od tehničnih težav na krovu do vpliva gravitacijskega polja Lune, ki takrat še ni bilo dobro raziskano. Medtem so sovjetski fiziki na Zemlji obupano hiteli z izračuni za najboljši možen pristanek.

Buzz Aldrin na Luni

Medtem, ko so na Luno stopili ameriški astronavti, so sovjetski kontrolorji izgubljali bitko s časom. Ko so Američani že hodili po Luni in zbirali material, je Luna-15 obletela Zemljin satelit 52 krat. Dve uri pred odhodom Apolla 11 nazaj na Zemljo, se je sovjetsko vodstvo odločilo – zdaj ali nikoli, in dalo ukaz za pristanek.

Prava drama

Dramatično tekmo so na Zemlji spremljali britanski znanstveniki iz observatorija Jodrell Bank. S pomočjo radioteleskopov so prisluškovali pogovorom tako sovjetske kot ameriške misije. Zvočni posnetek so objavili leta 2009 ob 40. obletnici pristanka na Luni.

Naenkrat so dojeli, da namen Lune-15 ni samo fotografirati površja, ampak se nanj tudi spustiti. »Pristaja!« so vzkliknili in poslušali dalje. Zadnje besede z zvočnega zapisa so: »Povem vam, to je bila resnično drama na najvišji stopnji.«

Luna-15 je štiri minute zatem pri pristajanju treščila na tla in se razbila. Naprava se je razsula po površju Lune, kjer verjetno leži še danes. Asif Siddiqi, vesoljski zgodovinar, je kasneje v svoji knjigi z naslovom Challenge to Apollo zapisal:

»Pri vsem tem je obstajala majhna ironija. Tudi če ne bi bilo usodne 18-urne zamude pri pristanku, in ćetudi bi Luna-15 uspešno pristala, pobrala vzorce tal in jih varno prinesla nazaj na Zemljo, bi njena kapsula pristala v Sovjetski zvezi dve uri in štiri minute po pristanku Apolla 11. Dirka je bila končana, še preden se je sploh začela.«

Preberite še:

Valerij Bikovski: Legendarni kozmonavt, ki mu breztežnost ni prišla do živega

Velika mesta ponoči skozi objektiv ruskega kozmonavta na Mednarodni vesoljski postaji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke