Strateški koridor: Kako je sovjetska mornarica pred 45 leti razminirala Sueški prekop

Zgodovina
RUSSIA BEYOND
Pred 45 leti je sovjetska mornarica na prošnjo Egipta izvedla zahtevno operacijo razminiranja Sueškega kanala. Med jomkipursko vojno so bile vode okoli znanega letovišča Hurgada minirane, zaradi česar je bil popolnoma zaustavljen pomorski promet skozi ta strateško pomemben koridor.

Sovjetska vojna mornarica je v ta namen vzpostavila posebni pomorski odred, sestavljen iz 27 bojnih in logističnih ladij črnomorske in tihooceanske flote. Skupino je vodila protipodmorniška križarka in nosilka helikopterjev Leningrad v spremstvu fregat Skori in Smetlivi. Mimogrede, slednja je še danes v operativni uporabi in uspešno opravlja svoje dolžnosti v Črnem morju.

14. julija 1974 so prve sovjetske ladje zaplule v luko Hurgada in operacija razminiranja Sueškega kanala in deblokade koridorja za pomorski promet se je začela. Pomorskemu odredu je dodatno težavo, ob že tako tvegani in težavni misiji, predstavljalo pomanjkanje pomorskih zemljevidov z vrisanimi varnimi koridorji, ki bi bili ključnega pomena za preiskovanje dna Sueškega zaliva. Drug problem so bile neznosno visoke temperature in zelo pogosti peščeni viharji.

»Sonce tam je neusmiljeno žgalo. Znoj v kombinaciji z vročim vetrom pa je še krepil njegov učinek, še posebej med opravljanjem del. Tam je prišla do izraza vsa težavnost mornarske službe. Domačini so se čudili, kako lahko ruski mornarji v tako težkih pogojih delajo tudi po 12-14 ur na dan brez prestanka,« se spominja kapitan prvega reda Aleksander Apolonov. »18. julija zjutraj smo na razvalinah porušenega svetilnika namestili anteno, dva šotora in dizelski generator. Otok Gubal Sahir je bil prava puščava, brez kakršnihkoli sledi življenja. Tam ni bilo nobenega rastlinja, samo neskončna količina peska in posušenih koral. Temperature zraka nismo mogli natančno izmeriti, saj je bil termometer omejen na 50 stopinj Celzija in ni kazal več od tega. Takšni pogoji so negativno vplivali na našo opremo, ki ni bila zasnovana za tovrstne ekstreme.«

Dodaten problem je bilo delovanje izraelskih raketnih čolnov in letalstva. Izraelci so menili, da po zmagi nad egiptovsko vojsko Sueški kanal pripada njim. Na vsak način so se poskušali vmešati in se znebiti sovjetskih ladij. Izraelski čolni se niso bali niti trkov s sovjetskimi minolovci, oborožena lovska letala Phantom pa so tudi do osemkrat na dan preletela Sueški kanal in pri tem imitirala zračni napad. Sovjetski mornarji so se aktivno zoperstavili tej agresiji, tako da so proti majhnim čolnom uporabili tehniko za gašenje požarov (gasilne topove in aparate), medtem ko so bojne ladje na čelu z Leningradom bile v polni bojni pripravljenosti. Na sovjetsko stran so se postavili tudi Združeni narodi. Na Izraelce sta medtem vplivali njihovi strateški zaveznici ZDA in Velika Britanija, katerih trgovske ladje so prav tako plule skozi »sovjetski koridor« v Sueškem kanalu.

Morda največja težava med izvajanjem operacije je bila zelo nizka stopnja profesionalnosti in usposobljenosti egiptovskih mornarjev. Mine sovjetskega porekla Krab in AMD so bile postavljene brez kakršnegakoli načrta, pogosto s pomočjo neprimernih sredstev, kot so ribiški čolni ipd.

Ponoči 13. septembra je sovjetski minolovec MT-66, ki mu je poveljeval kapitan tretjega reda Svidorov, naletel na eno od min. Ob eksploziji je trup ladje prebilo na 20 mestih. Nadzor nad ladjo je bil izgubljen, zmanjkalo jim je tudi elektrike. V trdi temi se je ladja začela potapljati. Mornarji, ki so služili na minolovcu se spominjajo, da se je naenkrat v okolici zbralo veliko število tigrastih morskih psov.

Posadki je bilo treba pomagati po hitrem postopku. Do potapljajoče se ladje je kmalu priplulo nekaj manjših ladij, ki so tudi same tvegale, da naletijo na minsko polje. Ker je minolovec že napol potonil, se je takoj začela akcija reševanja posadke. Najtežji del je predstavljalo odprtje neke kabine, kjer sta bila ujeta dva častnika. Potem ko nista uspela odblokirati zagozdenih vrat, sta začela pisati poslovilna pisma svojima družinama. A na srečo so uspeli rešiti celotno posadko, minolovec pa je bil z vlačilci prepeljan do luke v Hurgadi, kjer je bil popravljen in ponovno nared za delo.

Ne glede na vse težave so sovjetski mornarji operacijo na koncu uspešno izvedli. Minolovci in helikopterji so našli in uničili na desetine min ter očistili območje velikosti 1.250 kvadratnih milj. Med razminiranjem so bili preizkušeni novi načini uporabe helikopterjev s podvodnimi kabli z eksplozivnim polnjenjem. Helikopterji Ka-25 in Mi-8 so v sklopu operacije skupno izvedli 188 poletov. Novembra 1974 je bil Suežki prekop ponovno odprt za nemoten pomorski promet.

Preberite še:

Operacija Kavkaz-2: Sovjetska pomoč Siriji v libanonski vojni 1982-1983