Leta 2004 je BBC predvajal dokumentarec z naslovom Kdo je ubil Rasputina? Britanska zarota, v katerem so trdili, da je bil umor meniha delo britanske obveščevalne službe MI6 in da je bil britanski častnik Oswald Rayner tisti, ki je izstrelil zadnji naboj v Rasputinovo glavo z revolverjem Webley kalibra .455. Koliko resnice je na tem?
Zakaj so britanske navedbe vprašljive?
Zato, ker temeljijo zgolj na spominih in pričevanjih Britancev, v prvi vrsti Sira Georgea Buchanana, britanskega veleposlanika v Rusiji med leti 1910 – 1917. Časopisni novinar Michael Smith je pisal o tem, da je vodja britanskih obveščevalcev Mansfield Cummings decembra 1916 ukazal trem svojim agentom v Rusiji, da eliminirajo Rasputina.
Eden od njih je bil Oswald Rayner, ki je študiral na Oxfordu skupaj s Feliksom Jusupovom, verjetno najbogatejšim človekom v Rusiji takrat in možem kneginje Irine, edine nečakinje Nikolaja II, ter z njim začel razmerje.
Medtem ko sta bila Jusupov in Rayner zagotovo ožja prijatelja (Rayner je bil v Sankt Peterburgu na dan umora in je istega večera obiskal palačo Jusupova), pa to še ne dokazuje, da je prav on ubil Rasputina. Kasneje v Evropi je Rayner Jusupovu pomagal pri prevodu njegove prve knjige o umoru Rasputina. Govori se, da naj bi priredila zgodbo v svojo korist.
Profesor Keith Jeffery z univerze Queens v Belfastu, ki je dobil neomejen dostop do zgodovinskih dokumentov britanskega Secret Intelligence Servicea, je izjavil, da ni našel nobenih dokazov, ki bi potrjevali trditve o vpletenosti MI6 v Rasputinov umor. »Če je bil MI6 res vpleten v umor, potem bi bilo za pričakovati, da bom našel vsak kakšno sled o tem,« je povedal.
Kdo je Rasputina želel videti mrtvega in zakaj?
Grigorij Rasputin si je pridobil vpliv nad carsko družino že samo s tem, ker je lahko pomiril prestolonaslednika carjeviča Alekseja, domnevno z uporabo hipnoze. Karkoli je že delal, je to bilo nekaj, česar niso znali ne zdravniki ne duhovniki, ki so mu zato zavidali. A Rasputin je imel močnejše sovražnike od njih.
Po letu 1905 je kontroverzni menih ozavestil svojo moč in se začel vmešavati v državne posle. V neki svoji znani prerokbi je napovedal, da se bliža propad imperija in da bo dinastija Romanovih zdrava in živa samo tako dolgo, dokler bo on. Predvidel je »uničenje kraljestev in mest od velikih mravelj, metulje, ki se spreminjajo v orle in čebele, ki se bodo plazile kot kače«. Sliši se kot šala, a to so bile dejanske Rasputinove prerokbe.
Zahvaljujoč njegovim domnevnim sposobnostim zdravljenja in hipnotiziranja je imel Rasputin močan vpliv na carico Aleksandro in posledično na carja. Leta 1911 ga je ruska pravoslavna cerkev odkrito kritizirala, notranje ministrstvo pa je odredilo nadzor nad njim. Nikomur, še posebej pa najvišjim uradnikom, ni bilo pogodu, da je nek norec usmerjal državno politiko.
Govorilo se je (čeprav nepotrjeno), da je leta 1912 Rasputin prepričal Nikolaja II., da se se ne vključi v balkansko vojno, in s tem preložil vstop Rusije v prvo svetovno vojno za dve leti. Leta 1914 je odločno nasprotoval vključitvi v vojno, saj je bil prepričan, da bo ta državo privedla do propada. Rasputinova dejanja so budno spremljali tudi ruski zavezniki, še posebej Velika Britanija, ki je imela jasen interes do tega, da se Rusija vključi v vojno proti Nemčiji. V nasprotnem primeru bi se glavnina nemške vojaške moči usmerila proti njim.
Kdo je skoval zaroto?
Obstaja mnogo različnih spominov in pričevanj o dnevu, ko je bil Rasputin umorjen, in z dogodkom je povezanih več različnih oseb. Danes se večina ruskih zgodovinarjev strinja, da so zaroto skovali knez Feliks Jusupov, desničarski ultranacionalist in politik Vladimir Puriškevič ter veliki knez Dmitrij Pavlovič (carjev bratranec). Ti možje so bili skoraj zagotovo prisotni na mestu zločina. Zelo verjetno je tudi to, da sta bila vpletena še dva – zdravnik Stanislav Lazovert (ki naj bi bil zadolžen za zastrupitev) in poročnik Sergej Suhotin.
Kako se je zgodil umor?
Okoli tega obstaja še vedno več vprašanj kot odgovorov. Na primer Feliks Jusupov je svoje pričevanje o dogodkih iz tiste noči spremenil petkrat, poleg tega se je izgubil prvotni forenzični policijski zapisnik. Zato smo poskušali zbrati delčke informacij in poustvariti dogodke usodne noči.
Feliks Jusupov je izkoristil svoj status in slavo, da je povabil Rasputina v svojo palačo na reki Mojki, da bi mu domnevno predstavil neko žensko, za katero se je ta zanimal. Tam mu je ponudil pecivo in vino, zastrupljeno s cianidom, kar je Rasputin z veseljem zaužil, vendar brez učinka.
»Z grozo sem opazoval,« je kasneje pričeval Jusupov. »Strup bi moral imeti takojšen učinek, a na moje presenečenje, je Rasputin nadaljeval s pogovorom, kot da se ni nič zgodilo.«
Jusupov je za nekaj časa odšel, nato pa se vrnil s pištolo in z njo ustrelil Rasputina. Ta pa naj bi čez nekaj časa ponovno prišel k sebi in napadel Jusupova. Nato so pristopili ostali zarotniki in Rasputina večkrat ustrelili, vendar je uspel pobegniti na dvorišče, kjer so ga dohiteli in še enkrat ustrelili. Tokrat učinkovito. Nato so zvezali njegovo truplo in ga vrgli v reko, kjer je bil najden naslednjega dne.
V čem je uradna razlaga protislovna?
Forenzični izvedenci so na truplu našli tri strelne rane – skozi jetra, ledvice in glavo. Vse so bile smrtne, zato ni jasno, kdo ga je dejansko ubil, in precej malo verjetno je, da bi bil ob danih poškodbah sposoben pobega. Običajno človek umre v roku 20 minut, potem ko prejme strelno rano skozi jetra.
Ob najdbi trupla to ni bilo oblečeno v plašč in tudi zvezano ni bilo, torej v nasprotju s tem, kar so trdili morilci.
Kaj se je zgodilo s cianidom?
Forenziki v Rasputinovem želodcu niso našli sledi cianida. Obstaja razlaga, da doktor Lazovert, ki ga je najel knez Dmitrij, da priskrbi strup, tega ni storil. Po neki drugi razlagi naj kolač in vino sploh ne bi bila zastrupljena, torej da je zgodba, ki jo je povedal Jusupov, izmišljena, in to s specifičnim namenom.
Knez Jusupov in njegovi pajdaši so vedeli, da bo carska družina, ki je verjela v Rasputinove nadnaravne sposobnosti, zaradi njegove smrti skoraj zagotovo nastradala. Da bi pokazal, kakšen heretik je bil Rasputin v resnici, si je Jusuov zato izmislil zgodbo, po kateri Rasputina ni mogel ubiti niti strup. Sposobnost »preživetja« strupa so tradicionalno povezovali s čarovništvom, ki ga je pravoslavna cerkev seveda zavračala. Jusupov je s tem hotel dokazati, da Rasputin ni »sveti mož«, ampak ravno nasprotno.
Je bila preiskava umora sploh opravljena?
Takoj po tem, ko je izvedela za Rasputinovo smrt, je carica Aleksandra zahtevala usmrtitev storilcev. A car se je odločil drugače – kneza Dmitrija je poslal služiti vojsko v Iran (kar mu je, ironično, rešilo kožo pred revolucijo), Feliksa Jusupova pa so poslali v izgnanstvo na enega izmed njegovih številnih zasebnih posesti.
Preiskava je trajala 2 meseca, dokler Nikolaj II. ni odstopil s prestola. Dva dni kasneje pa je vodja novoustanovljene prehodne vlade Aleksander Kerenski ukazal konec preiskave.
Preberite še: