Kako je Sovjetska zveza nameravala zradirati ZDA z enim zamahom?

Od septembra 1961 so se v New York Timesu začela pojavljati poročanja v smislu: Sovjetska zveza se pripravlja na testiranja močne eksplozije. 100 milijonov ton trinitrotoluena bi moralo z ogromnim valom zrušiti tihooceansko in atlantsko obalo ZDA.

To je bil projekt Lavina (prev. »Snežni plaz«), ki je predvideval umeten cunami kot morebitno alternativo za atomsko bombo z množičnimi civilnimi žrtvami.

Vse skupaj izgleda še bolj neverjetno, če se spomnimo, kdo je tale projekt sploh razvijal. Kot avtor »cunami-bombe« se navaja Andrej Saharov, prav tisti človek, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir in velja za enega največjih humanistov 20. stoletja. Kako je to mogoče?

Recept za katastrofo

Za začetek povejmo, da si tale smrtonosni projekt, ki bolj spominja na scenarij iz filma Dan pojutrišnjem kot na resnične načrte neke države, prva sploh ni izmislila Rusija. Prve poskuse v smeri ustvarjanja umetnega cunamija so namreč naredili Američani v strogo zaupni operaciji Project Seal s povsem istim namenom. Zbrisati nasprotnika z obličja Zemlje s skrajno močnim valom.

Nekoč je oficir ameriške mornarice E. A. Gibson opazil, kako pri čiščenju koralnih grebenov okoli otokov v Tihem oceanu z eksplozivi nastanejo veliki valovi. Vojska se je odločila, da preizkusi predpostavko, da je velikost vala neposredno odvisna od moči eksplozije. Leta 1944 so se začeli preizkusi pri Novi Kaledoniji s 3700 bombami, pozneje so se nadaljevali poleg Aucklanda na Novi Zelandiji.

»To je bilo neverjetno. Prvič se je nekdo spomnil, da bi ustvaril orožje za množično uničenje na osnovi cunamija. Da bi Nova Zelandija uspešno razvila takšno orožje do stopnje, da bi mora lahko delovalo,« se je spominjal novozelandski režiser Ray Waru, ki je našel poročila o testiranjih v arhivih druge svetovne vojne.

Sovjetska zveza je zelo hitro dobila obveščevalne podatke o testiranjih ZDA in ugotovila, da je to odlična ideja, najbrž še bolj posrečena od letal z jedrskimi konicami, ki jim je sledila protizračna obramba. Tedanji državni voditelj Nikita Hruščov je odredil, da se preuči vprašanje glede razvoja tega orožja.

Nikita Hruščov

Sputnik

»Bilo me je sram«

Sovjetska zveza je do takrat razvila svojo vodikovo bombo, ki jo je pomagal ustvarjati tudi fizik Andrej Saharov. Skupina fizikov vključno z njim je dobila nalogo, da preizkusi bombo v novih pogojih – v vodi. Pojavila se je težava, kako jo dostaviti tja.

Saharov v svojih spominih zapiše: »Po preizkusu 'velikega' izdelka [ogromna vodikova bomba, znana pod vzdevkom 'car-bomba'] me je skrbelo, da zanjo ni bilo dobrega nosilca (bombniki nimajo smisla, ker jih je prelahko sestreliti) – v vojaškem smislu smo torej delali v prazno. Presodil sem, da bi jo lahko nosil velik torpedo, izstreljen s podmornice.«

Napad naj bi bil usmerjen na bazo ameriške mornarice. »Seveda uničenje pristanišč, bodisi z vodeno eksplozijo torpeda, ki 'skoči' iz vode s 100-megatonskim smrtonosnim tovorom, bodisi s podvodno eksplozijo, neposredno izzove tudi zelo veliko število človeških žrtev,« je z vsem zavedanjem pisal Saharov.

Ob tem je povedal, kako je svojo idejo predstavil kontraadmiralu Petru Fominu, ki je bdel nad jedrskim orožjem v mornarici in jedrskimi testiranji. Njega je projekt šokiral. Poimenoval ga je za »ljudožersko« množično morijo civilistov. »Bilo me je sram in od takrat se o svojem projektu nisem več z nikomer pogovarjal,« pomni Saharov.

Andrej Saharov

AP

A so se resno obravnavale druge metode. Po eni predpostavki bi lahko izstrelili torpedo s supermočnim eksplozivom z varne razdalje in s časovnim mehanizmom. Tako bi orožje eksplodiralo ob določenem potrebnem času in izzvalo cunami. Po neki drugi opciji bi torpedo zamenjali z mino z odloženim delovanjem, ki bi jo pustili ob ameriških obalah in bi jo potem lahko kadarkoli sprožili.

Bi to res lahko delovalo?

Da in ne. Takšna supermočna bomba bi ustvarila val, kot je bilo pričakovati. Toda testiranja so pokazala, da ustvarjen val ne bi bil zadosten. Enako so ugotovili tako v ZDA kot v Sovjetski zvezi.

Fizik Boris Altschuler je na primer povedal, kako je leta 2002 na Inštitut za fiziko Ruske akademije znanosti prišlo več ameriških jedrskih fizikov. »V osebnem pogovoru mi je eden izmed njih povedal, da je moral v mladih letih, ko je delal v Los Alamosu, preračunati parametre vodikove bombe, ki bi z eksplozijo v globini oceana ustvarila val, ki bi lahko uničil Sovjetsko zvezo.«

Ta fizik je naredil poštene izračune in ugotovil, da je povsem mogoče ustvariti en kilometer visok val v Severnem ledenem morju – a je v poročilu ocenil, da bi bil zaradi geografske velikosti Sovjetske zveze ves trud zaman. »Val ne bi dosegel Moskve in sibirskih jedrskih izstrelišč. Da niti ne govorimo o tem, da bi ta val šel v koncentričnih krogih na vse strani, tudi proti ZDA, Kanadi in Evropi,« je bilo ugotovljeno v poročilu ameriških fizikov, ki je dalo projektu negativno oceno.

Legion Media

Sodelavec Saharova pri ustvarjanju superbombe Jurij Smirnov je prav tako govoril, da takšen projekt ne bo obrodil sadov. Atlantik je preplitek, velikanski cunami v Tihem oceanu pa bi uničil samo Kaliforniju. Naprej valove ne bi spustile Kordiljere, zato vse skupaj z vojaškega vidika ni imelo smisla.

ZDA so projekt ustavile. Hruščev pa je zaupal sklepom vojakov in znanstvenikov ter prekinil ukaz, da se podmornice opremijo z vodikovimi bombami.

Kakšen človek je bil Saharov?

Ko je Saharov pisal svoje spomine, že zdavnaj ni več gojil simpatij do sovjetske oblasti. Priznal je: »Ustvaril sem si iluzijo sveta sebi v prid.« V 50-ih je bil še zaprisežen komunist in je verjel, da bo država, ki je vrgla atomsko bombo na Hirošimo in Nagasaki, nekega dne morda naredila enako v njegovi lastni državi.

Še več. Čutil je, da je osebno dolžan odvrniti tole nevarnost, zato ni imel slabe vesti zaradi sodelovanja v »ljudožerskih« orožarskih projektih, ki so mu prinesli naziv akademika že pri 32 letih. Saharov je verjel, da bodo ta orožja preprečila tretjo svetovno vojno. »Danes termonuklearno orožje niti enkrat ni bilo uporabljeno proti ljudem v vojni. Moja najbolj strastna želja, globlja od česarkoli, je bila ta, da se to ne bi nikoli več zgodilo. Da bi termonuklearno orožje zadrževalo vojno, a bilo nikoli uporabljeno.«

Andrej Saharov

U. Rost/TASS

»Predolgo je živel v nekakšnem vzporednem izoliranem svetu, v katerem so malo vedeli o dogajanju v državi, o življenju ljudi iz drugih slojev družbe, pa tudi o zgodovini države, v in za katero so delali,« je opažal zgodovinar in pisatelj Roj Medvedjev, raziskovalec biografije Saharova in znanstvenikov sodobnik.

Do leta 1975, ko je Saharov postal Nobelov nagrajenec za mir, je on že postal glas disidentskega gibanja in gibanja za človekove pravice. Bil je tudi eden od prvih, ki je razkril Stalinove zločine javnosti na Zahodu.

Preberite še:

»Odštekani« sovjetski projekti: znanstvena fantastika ali fantastična znanost?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.