Zakaj Japonska med drugo svetovno vojno nikoli ni napadla Sovjetske zveze?

»Vsak dan je bil enak: Japonci so napadli ob zori in se ustavili šele, ko je padla tema. Ne spomnim se, da bi kdaj zajeli kakšnega ujetnika. Tega nismo počeli. A vsak dan smo jim dali kakšno uro, da pridejo in odnesejo svoje mrtve,« je pisal Ivan Karpenko, poveljnik strojničnega odreda med bitko na Halkin Golu med ZSSR in Japonsko.

Bitka na Halkin Golu je bila nenavadna. Pet mesecev (od maja do septembra 1939) so na Daljnem vzhodu potekali hudi boji, v katere so bile vključene tudi tankovske enote in letalstvo. Padlo je več tisoč vojakov, a nobena država ni drugi uradno napovedala vojne, niti se ni borila za svoje lastno ozemlje.

A ta čuden konflikt se je izkazal za ključnega, saj je v veliki meri vplival na potek druge svetovne vojne dve leti kasneje. Japonci so se leta 1941 odločili, da ne bodo napadli Sovjetske zveze z vzhoda. Pri Halkin Golu se je prvič kot vrhunski vojaški poveljnik izkazal Georgij Žukov, ki je kasneje vodil Rdečo armado v zmago proti Nemčiji.

Japonska ekspanzija

Japonski vojaki se plazijo pred uničenimi sovjetskimi oklepniki

Do leta 1939 so Japonci razširili svojo vplivno sfero daleč stran od svojih otokov. Okupirali so Korejo in na severu Kitajske ustanovili marionetno državo Mandžukuo (Mandžurija). To je za Japonsko pomenilo, da je morala previdno manevrirati, če se je želela izogniti neposrednemu spopadu s Sovjetsko zvezo in njeno komunistično zaveznico Mongolijo. A Japonci so leta 1936 sklenili sporazum z nacistično Nemčijo in podpisali protikominternski pakt, ki je bil uperjen proti Sovjetom. In tako so sovjetsko-japonski odnosi dosegli novo dno.

Leta 1938 so se Japonci in Sovjeti prvič spopadli na odprtem bojišču blizu jezera Hasan na sovjetsko-mandžurski meji. Zmagali so Sovjeti. Leto dni kasneje je Kvantunška armada ponovno poskusila, tokrat z napadom na Mongolijo.

Nesporazum ali provokacija?

Mongoli v bojih za Halkin Gol

Valerij Suhodolski/Sputnik

Halkin Gol je reka v Mongoliji, kjer bi morala po predstavah Japoncev potekati meja med Mongolijo in državo Mandžukuo. Mongolija in njena močna zaveznica Sovjetska zveza pa sta vztrajali, da meja ostane več kilometrov vzhodno od reke.

»Leta 1938 so Japonci na sporno ozemlje poslali častnika, ki je poročal … da meja leži na Halkin Golu,« je za Lenta.ru povedal japonski zgodovinar Koto Kasahara in dodal, da je celoten incident morda bil samo velik nesporazum.

Na drugi strani so sovjetski in ruski zgodovinarji prepričani, da ta konflikt ni imel popolnoma nič s kartografijo in da je bil »nesporazum« samo povod za japonsko ekspanzijo.

»Tokio je bil razburjen zaradi sovjetske pomoči Kitajski (ki se je borila proti Japonski). Zato so se odločili, da izvedejo provokacijo, da bi Sovjetom dali izkusiti japonsko moč in jim preprečili, da še naprej pomagajo Kitajcem,« piše v Zgodovini mednarodnih odnosov avtorja Anatolija Torkunova, rektorja Moskovskega državnega inštituta za mednarodne odnose.

Bitka sredi ničesar

Sovjetski častnik postavlja prapor na Griču Remizova, kjer so potekali najhujši boji za Halkin Gol.

Troškin/Sputnik

Japonski vojaki so skupaj z mandžursko vojsko maja 1939 vdrli v mongolsko ozemlje skoraj brez upora. Mongoli in (še precej pomembneje) Sovjeti so potrebovali čas, da koncentrirajo svoje sile in izvedejo protinapad. Kraj, kjer sta se obe strani spopadli, je bil daleč stran od sovjetskih vojaških baz, zato so na začetku bile težave z logistiko in transportom.

Za sovjetski 57. armadni korpus, ki je bil nastanjen v Mongoliji, bitke niso bile kdove kako uspešne. Ko je maja in junija izbruhnil konflikt, so japonski lovci vzpostavili popoln zračni nadzor, sovjetske sile pa so bile preslabo organizirane, da bi lahko odbile te napade.

Japonski piloti

»Halkin Gol je pokazal mnoge slabosti Rdeče armade. Vojaki niso bili pripravljeni za bitko. Manjkalo jim je izkušenj bližnjega boja in posledično jih je bilo lažje razpršiti,« pravi zgodovinar Valerij Vartanov. Sovjeti so imeli tudi težave s koordiniranjem premikov. Odločitve so padale v 6.000 kilometrov oddaljeni Moskvi.

Na oder stopi Žukov

Grigorij Stern, maršal Ljudske republike Mongolije Čojbalsan in Georgij Žukov na poveljniški točki

Da bi preobrnil igro, je Josif Stalin na sceno postavil prave ljudi: generala Georgija Sterna, ki je zagotovil vso potrebno infrastrukturo za dostavo zalog in okrepitev na fronto (4.000 vozil, ki so morala premagati 800 kilometrov do prve sovjetske baze), poveljnika zračnih sil Jakova Smuškeviča, ki je skupaj z izkušenejšimi piloti naučil pilote 57. korpusa, kako se spopadati z Japonci v zraku in generala Georgija Žukova, ki je prevzel poveljstvo nad vsem.

Tudi po tem, ko je že postal narodni heroj za zmago nad nacisti v drugi svetovni vojni, se je Žukov še vedno spominjal pomembnosti Halkin Gola: »Še zmeraj ljubim to operacijo,« je pravil.

Mlad Georgij Žukov

Troškin/Sputnik

Njegov pristop je bil tvegan in kontroverzen. Na primer, ko so Japonci 2. julija prečkali reko in so se Sovjeti znašli v nevarnosti, da padejo v obroč, je Žukov ukazal hiter protinapad 11. tankovske brigade brez kakršnihkoli okrepitev. Čeprav je bilo uničenih 70 odstotkov sovjetskih tankov, je bila naloga opravljena in sovražnik potisnjen nazaj čez reko. Avgusta so Sovjeti začeli protiofenzivo.

Do takrat je bilo po besedah zgodovinarja Aleksandra Šišova v bitkah udeleženih 57.000 sovjetskih in 75.000 japonskih vojakov. Boji so bili težki in neusmiljeni – Japonci so se hrabro borili in se skoraj nikoli niso predali. Raje kot predajo, so imeli samomor. A taktika Žukova skupaj s premočjo v tankih in letalih je vendar le na koncu prinesla zmago Sovjetom. 4. septembra je bila japonska 6. armada dokončno poražena in prisiljena k umiku na stare meje.

Posledice

Vojaki Rdeče armade gredo v boj.

V. Goloveškin/Sputnik

15. septembra 1939 sta Sovjetska zveza in Japonska podpisali premirje. Njun naslednji spopad je bil šele leta 1945 po porazu nacistične Nemčije. Zanimivo je, da Japonci nikoli niso poskušali napasti Sovjetske zveze, niti med najtežjimi obdobji druge svetovne vojne.

»Po dogodkih pri Halkin Golu nam je nad glavami ves čas visel dobro naostren samurajski meč, ki pa nikoli ni padel po nas,« pravi Valerij Vartanov. Poraz v Mongoliji je streznil japonsko vlado, ki se je odločila, da si raje poišče lažje tarče za osvajanja v Indokini in Tihem oceanu. Tam so se nato soočili z drugo velesilo – Združenimi državami in bili ponovno poraženi. A to je že povsem druga zgodba.

Preberite še:

Bitka na Halkin Golu: Zgodovinsko pomembna zmaga Sovjetske zveze nad japonsko vojsko

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.