Kako je Stalin zapravil priložnost, da bi zaslužil s saudsko nafto

Getty Images
Sovjetska zveza je imela v zgodnjih 30-ih odlične odnose s Saudovo Arabijo. Nato pa se je vse obrnilo.

Ko so Američani leta 1938 našli nafto v Saudovi Arabiji, se je spremenil svet. Iskalci družbe California Arabian Standard Oil Company (bodoča Arabian American Oil Company – Aramco) so odkrili naftni vrelec, ki je bil dovolj bogat za začetek komercialne proizvodnje.

A ni bilo lahko. Odkritje je prišlo šele več let po začetku navidez nesmiselnega vrtanja. Direktorji v San Franciscu so že razmišljali o tem, da bi pobrali šila in kopita in zapustili Saudovo Arabijo. V puščavske vrtine so takrat zmetali že na milijone dolarjev, piše Saudi Aramco World. A so vseeno nadaljevali in njihova vztrajnost jim je na koncu prinesla velik uspeh.

Ameriški naftarji pa v puščavi niso vrtali sami. Podpisali so koncesijo z vlado kralja Abdulaziza al Sauda (na Zahodu znanega kot Ibn Saud). To je imelo dolgoročne učinke, saj je Saudova Arabija zrasla v enega od največjih svetovnih proizvajalcev nafte (dobesedno Meka naftne proizvodnje) in ostala tesna ameriška zaveznica na Bližnjem vzhodu. A kaj bi rekli, če vam povemo, da bi lahko od saudske nafte namesto Američanov imeli korist Sovjeti?

Financiranje Saudovega kraljestva

Do 30-ih let je bila Saudova Arabija zelo nerazvita država na takrat še skrajno perifernem območju sveta, Arabskem polotoku. Ibn Saud je povedel vojsko Beduinov in zavzel državo Hidžaz s svetima islamskima mestoma Meko in Medino ter leta 1926 razglasil svojo oblast.

Abulaziz Ibn Saud

Sovjetska zveza je pohitela in kot prva država na svetu priznala novo kraljestvo (ime Saudova Arabija se je pojavilo kasneje v zgodnjih 30-ih). »Sovjetska vlada s spoštovanjem do prebivalstva Hidžaza, vas priznava kot kralja Hidžaza in emirja Nežda« je pisalo v sporočilu, ki ga je sovjetski odposlanec predal Ibn Saudu. Ta se je za priznanje zahvalil in odpisal: »Pripravljeni smo na vzpostavitev stikov s sovjetsko vlado v duhu prijateljskih sil...«

Takšen diplomatski uspeh je bil mogoč zahvaljujoč generalnemu konzulu Karimu Hakimovu, sovjetskem diplomatu, ki se je spoprijateljil z Ibn Saudom in ga popolnoma navdušil. Kot musliman z baškirskimi koreninami je Hakimov pred tem služboval v Iranu in bil vešč v arabskem jeziku in kulturi. Arabci so ga simbolično počastili z vzdevkom »rdeči paša«.

Karim Hakimov

Dobri odnosi

Ibn Saud in njegovi podaniki so bili vahabisti, pripadniki zelo striktnega gibanja znotraj islama. Kako so lahko vzpostavili dobre odnose s Sovjeti, ki so izhajali iz Karla Marxa in Vladimirja Lenina ter zagovarjali ateistično mednarodno revolucijo? Za Sovjete je bilo pomembno podpreti neodvisno arabsko državo, ki predstavlja protiutež Britancem v regiji, zato so o ateizmu in revoluciji pri njih molčali.

»V odnosu do Saudove Arabije Sovjeti niso gojili kominternovske linije (politike podpore lokalnih komunističnih revolucionarjev), saj tamkajšnja družba ni bila v stanju podpreti teh idej, Sovjetska zveza pa je zato dajala večji poudarek protibritanskemu potencialu, ki ga je imela država,« je zapisal Vitalij Naumkin, direktor Inštituta za orientalne študije pri Ruski akademiji znanosti. Pragmatičnost vodi svetovno politiko!

Danes se zdi ironično, a v zgodnjih 30-ih letih je Sovjetska zveza Saudovi Arabiji pomagala z dobavo energentov: naslednik Hakimova Nazir Tjurjakulov (prav tako musliman) in Ibn Saud sta se dogovorila za dobavo plina in kerozina. Takrat Saudijci še niso vedeli, da imajo nafto dobesedno pod nogami in leta 1932 je princ Faisal bin Abdulaziz (bodoči saudski kralj) celo obiskal Moskvo.

Nazir Tjurjakulov

Prinčev obisk

Faisalov obisk pa ni obrodil sadov. Princ je od Moskve želel, da posodi Riadu precejšnjo vsoto denarja, a je sovjetsko vodstvo Saudijce prijazno spomnilo na to, da niso plačali še niti za dobavljen plin in kerozin. Drug problem je bil, da sovjetska vlada svojemu muslimanskemu prebivalstvu ni dovolila romati v Meko in Medino (ki sta bili zdaj del Saudove Arabije). To je bilo za komunistično državo pač nesprejemljivo.

Karim Hakimov in bodoči saudski kralj Faisal Ibn Abdulaziz

Ne glede na to pa sta obe strani pozitivno pisali o prinčevem obisku. Sovjetski Ogonjok je pisal: »Pomembnost Arabskega polotoka raste iz leta v leto. Očitno je, da je obstoj neodvisne nacionalne države v tem delu sveta zelo pomemben ...« Kljub temu pa so se odnosi samo pet let zatem popolnoma ohladili.

Bridki konec

Oba sovjetska diplomata, Karim Hakimov in Nazir Tjurjakulov sta bila v letih 1937 in 1938 (med Stalinovimi čistkami) poklicana nazaj v Moskvo, kjer sta bila obsojena kot vohuna in ustreljena. Oba so posthumno rehabilitirali kasneje v 50-ih.

Nazir Tjurjakulov po aretaciji

Saudski kralj je bil zelo nejevoljen nad tem, da so v Moskvi ustrelili njegova prijatelja in na svojem ozemlju več ni sprejemal sovjetskih diplomatov. Od leta 1938 naprej so sovjetsko-saudski odnosi praktično prenehali obstajati. Istega leta so iniciativo v kraljestvu prevzeli Američani in tam našli nafto. Od takrat naprej je odmaknjeno puščavsko kraljestvo, ki so mu vladali nomadi, postalo strateško pomembna država.

Kasneje, leta 1985, je saudska odločitev za povečanje proizvodnje nafte zadala velik gospodarski udarec Sovjetski zvezi (ki je bila prav tako pomembna izvoznica nafte). »Cene nafte so padle za štirikrat in zaradi tega je Sovjetska zveza izgubila 20 milijard dolarjev,« je v svoji knjigi o razlogih za razpad ZSSR zapisal nekdanji ruski premier Jegor Gajdar leta 1992.

Gajdar meni, da je saudsko manipuliranje naftnega trga pokopalo ZSSR. In četudi je to morda preveč posplošena razlaga, je politika Saudove Arabije nedvomno zadala velik udarec sovjetskemu gospodarstvu. Če bi Josif Stalin svoj čas vedel, kaj vse se lahko zgodi, bi svoja diplomata verjetno obravnaval precej bolje.

Preberite še:

Zakaj Stalin ni priključil Finske med drugo svetovno vojno?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke