Novembra 1920 je bil v okviru Artilerijskega komiteja ustanovljen Artilerijski konstruktorski biro pod vodstvom Franca Landerja. Lander je pred tem zasnoval številna artilerijska orožja v času Ruskega imperija, kot inženir v Putilovski tovarni pa je začel delati za nove sovjetske oblasti in prevzel mnoge odgovorne naloge. Konstruktorski biro je januarja leta 1926 dobil nalogo, da ustvari težko havbico dolgega dometa v kalibru 203 mm. Lander je začel delati na projektu a je septembra naslednjega leta preminil. Po njegovi smrti je bil projekt dodeljen tovarni Boljševik.
Projekt havbice je bil dokončan 16. januarja 1928 v dveh izvedenkah: s kompenzatorjem na koncu cevi in brez njega. Skice za del havbice so narisali v konstruktorskem biroju Artkoma, skice za nosilno platformo in gosenice pa je prispeval konstruktorski biro tovarne Boljševik. Prvi poskusni primerek havbice je bil dokončan avgusta 1931, čemu so sledila nadaljnja testiranja, ki so trajala vse do leta 1933, ko so havbico pod nazivom »havbica 203 mm l. 1931 (B-4)« uvedli v vojsko. A proizvodnja je stekla s težavo.
javna domena
Proizvodnja se je začela zelo počasi v tovarnah Barikade in Boljševik. Do konca leta 1934 je bilo v tovarni Barikade narejenih 20 havbic B-4. Težava je bila predvsem v zahtevnosti celotnega sistema in prednosti, ki so jo dajali havbicam kalibra 122 mm. Tudi tovarna Boljševik ni sproducirala večjega števila havbic. Med letoma 1932 in 1936 so proizvedli 104 kose, med 1937 in 1942 pa se je proizvodnja nadaljevala v Stalingradu. Leta 1938 je bilo izdelanih 75 havbic, naslednje leto pa 181. Tovarna v Stalingradu je leta 1940 izdelala 165 kosov, leta 1941 pa 300. Skupno je bilo do leta 1942 proizvedenih 1.011 havbic B-4.
Bojna uporaba
B-4 je svoj ognjeni krst dobila v vojni s Finsko. Do 1. marca 1940 je na finski fronti skupno delovalo 142 teh havbic. Na začetku je bilo njihovo število manjše, saj Sovjeti so v prvi fazi vojne zmotno pričakovali, da bo manj pehote in več tehnike (tankov) privedlo do manj krvi, tako kot v bitki pri Halkin Golu.
A v surovih geografskih pogojih, ki so jih ustvarjali gosti gozdovi in številna jezera sta prav pehota in artilerija imeli ključno vlogo. Nova sovjetska havbica se je izkazala med prebojem Mannerheimove linije, kjer so ji sovjetski vojaki nadeli vzdevek Karelijski kipar, saj je finske bunkerje pretvarjala dobesedno v zmes betona in armature nepravilnih oblik. Za uničenje enega bunkerja je bila dovolj samo ena dobro umerjena 100-kilogramska granata. Na drugi strani so Finci to strašno orožje poimenovali Stalinovo kladivo – ime, ki je havbico B-4 spremljalo skozi vso drugo svetovno vojno.
javna domena
Ob izbruhu druge svetovne vojne na sovjetskih tleh so bile težke havbice B-4 razmeščene izključno v težkih artilerijskih polkih. Ker so bile namenjene uničevanju utrjenih položajev, njihova vloga v obrambi pred napadalci ni bila bistvena. Deli nemške 11. tankovske divizije so s hitrim prodorom v Dubnem uspeli zapleniti 23 težkih havbic, a skupne izgube med operacijo Barbarossa kljub temu niso bile velike, saj je bilo med 22. junijem in 1. decembrom izgubljenih vsega 75 havbic, medtem ko so v istem času proizvedli 105 novih. Ostali artilerijski polki so bili umaknjeni v zaledje in začeli množično delovati šele novembra 1942, ko se je bojna iniciativa začela počasi prevešati na sovjetsko stran. Takrat se je za B-4 ponovno začelo slavno obdobje.
Havbica se je izkazala predvsem v mestnih borbah, kjer je s samo nekaj zadetki rušila cele zgradbe, tako kot nekaj let pred tem finske bunkerje. V nekaterih primerih so jo uporabili tudi na nestandarden način: med kursko bitko je ena havbica blizu vasi Poniri z direktnim zadetkom z razdalje 600 m uničila nemško težko samohodko Ferdinand. A primeri uporabe direktnega ognja proti tankom so bili redki, saj zaradi nizke hitrosti premikanja to ni bil osnovni namen B-4. Povsod, kjer se je to orožje pojavilo, pa je bilo Nemcem jasno, da se začenja ofenziva. Sovjetsko poveljstvo je zato strogo zapovedalo, da se markiranje nemških ciljev s poskusnim ognjem vrši izključno z drugim artilerijskim orožjem, da se ne bi razkrivalo namena ofenzivnih operacij. Havbica B-4 se pojavlja na številnih vojnih video posnetkih in fotografijah. Najbolj prepoznavni posnetki so bili narejeni med naskokom na Berlin, kjer so Sovjeti z direktnim ognjem rušili nemške zgradbe z razdalje vsega nekaj sto metrov.
Preberite še: