Aleksander Solženicin je eden od klasikov ruske književnosti 20. stoletja. Pisateljevanju se je popolnoma posvetil šele pri 45 letih (1964) po dolgih letih v zaporu (aretiran je bil na fronti leta 1945 zaradi pisem, ki jih je med vojno pisal prijatelju iz otroštva in v katerih so bili izraženi ostri protistalinski pogledi).
Solženicin je postal dobitnik Nobelove nagrade za književnost 8. oktobra 1970 kot "dostojen naslednik moralne moči velike ruske književnosti". Takoj zatem so se sovjetske oblasti odvrnile od njega. Leta 1971 so bili zaseženi vsi njegovi rokopisi, nato pa uničene vse izdaje njegovih knjig. Objava dela Otočje Gulag leta 1973 v Parizu je samo še zaostrilo kampanjo proti pisatelju doma.
Z odlokom predsedstva Vrhovnega sovjeta ZSSR je bilo Solženicinu odvzeto državljanstvo, nakar so ga izgnali iz države. Nobelovo nagrado so mu vročili šele leta 1974.
V Rusijo se je vrnil leta 1994.
Preberite še:
Eni v zdravilišče, drugi v kazino: Kam so hodili na počitnice ruski pisatelji?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.