Sovjetsko »tlačanstvo« ali nadzor gibanja državljanov ZSSR prek potnih listov

Greite/Wikipedija
Kako to, da so boljševiki uvedli potne liste, čeprav so sprva nasprotovali sistemu potnih listov carske Rusije? Je Sovjetska zveza z njimi celo uvedla nekakšno novo obliko tlačanstva ali naredila red? Preberite, kaj na to temo pravita dva ruska zgodovinarja.

Kako to, da so boljševiki uvedli notranje potne liste, čeprav so sprva nasprotovali carističnemu sistemu potnih listov? Zakaj je država uporabljala potne liste, so ti kakorkoli koristili njenim državljanom, ali je oblast slednjim premalo zaupala? Na ta vprašanja sta na pogovoru v organizaciji Sklada Jegorja Gajdarja odgovarjala doktorja zgodovine Irina Karacuba in Andrej Suslov, Lenta.ru pa je v svojem članku zbrala glavne poudarke razprave. Glavna pozornost je bila namenjena predvsem stalinističnemu obdobju, ko je bil nadzor gibanja najstrožji (v pozni Sovjetski zvezi je bil bistveno milejši).

Da tlačani ne bi bežali

Irina Karacuba pojasnjuje, da je v prvih letih po revoluciji veljala relativna svoboda gibanja, dokler ni bil leta 1925 uveden sistem registracije po kraju stalnega bivališča (t. i. propiska), leta 1932 pa so v veljavo vstopili (notranji) potni listi. Boljševiki so sicer pred revolucijo vneto zagovarjali svobodo gibanja ljudi ter popolno ukinitev potnih listov.

Po njenih besedah je bil sovjetski potni list »dostojen naslednik« bivšega sistema ruskih potnih listov, kot se je začel oblikovati že s potovalnimi dokumenti v zadnjih letih vladavine Petra Velikega. Caristični sistem je na ta način predvsem nadziral migracije oz. selitve prebivalstva, še posebej zaradi pobegov kmetov. Prav kmetje so prvi začeli prejemati takšne osebne papirje (šele pozneje so to postali dejanski potni listi), kar je omogočilo strogo nadziranje njihovega gibanja.

Sovjetski potni list iz leta 1953

Medtem ko so mnoge reforme Petra Velikega skozi čas izginile iz ustroja ruske države (senat, sinoda, tabela rangov itd.), so potni listi ostali do moderne dobe. V sovjetskih časih so izpolnjevali bolj ali manj enake cilje kot v dobi carizma: fiskalni, migracijski, mobilizacijski, nadziranje in regulacija migracijskih tokov med prebivalstvom, primerja nastopajoča zgodovinarka.

Irina Karacuba zagovarja tezo, da so sovjetski kmetje doživljali svojevrstno drugo tlačanstvo, saj se brez potnih listov niso smeli seliti in priti do dobrin, ki so bile rezervirane za imetnike potnih listov v mestih. Brez potnega lista so bili vezani na svoj kolhoz, na svoj kraj bivanja in delovno mesto. Proces nekakšne osvoboditve se je začel šele z letom 1974, ko so se začeli izdajati potni listi za kolhoznike – ponekod so jih sicer dobili komaj leta 1989. Zato meni, da so bili »osnovni nameni te pasportizacije globoko vključeni v samo bistvo boljševističnega sovjetskega režima«.

Red in privilegiji

Andrej Suslov predstavi uvod v zgodovino sovjetskih potnih listov malo drugače. Leta 1932, v obdobju lakote, kaosa in nereda v kolhozih so se začeli mnogi ljudje ozirati proti mestom, misleč, da bodo tam prišli do več hrane. Tistim, ki so se tudi dejansko uspeli preseliti, so se poskušali priključiti na še svež sistem živilskih kart, ki je bil v veljavi za delavce. Pojavljale so se ponarejene karte in lažne dovolilnice za vstopanje v tovarne oz. njihove menze, država pa ni imela ustreznih evidenc in mehanizmov za zoperstavljanje takšnim zlorabam. Poleg tega so se dogajala mnoga kazniva dejanja v mestih in na podeželju.

Tako Suslov v osnovi navaja tri cilje uvedbe sistema potnih listov: 1) zapreti podeželskemu prebivalstvu dostop v mesta, 2) urediti evidence delavcev in 3) boj proti kriminalu. A zatem dodaja svoje mnenje, da je ta sistem dal Stalinu tudi novo orodje za socialni inženiring oz. poskuse gradnje želenega družbenega ustroja.

Nadalje dodaja, da so potni listi imetnikom (v glavnem prebivalcem mest) dali določene »privilegije«, denimo večjo svobodo gibanja, ki je bila ljudem brez potnih listov onemogočena (beri višje o kolhoznikih, op. ur.). »Po času Stalina je očitna družbena diskriminacija sicer izginila, a je od nje še veliko ostalo, nekatere poteze še danes,« razmišlja zgodovinar.

Ta zgodovinar zatem enako opozorja na vzporednice med carističnim in sovjetskim potnim listom z minimalnimi spremembami, kot so »datum rojstva« namesto »starost« ali »narodnost« namesto »veroizpoved«. A opozori na razliko, da so v Sovjetski zvezi potne liste dobili »privilegiranci«, v carski Rusiji pa tisti, ki niso bili privilegirani.

Pomemben del ruskega življenja

Sovjetski čezmejni potni list (za potovanje v tujino) iz leta 1976

K predstavljenim stališčem je Karacuba dodala, da je ruska družba trajno zaznamovana z razvijanjem močne vloge države, tako krepko pred Sovjetsko zvezo kot danes. K temu dodaja, da se je vloga potnih listov v življenju prebivalcev v zadnjih 20 letih »nedvoumno povečala«. »Vsak od nas čuti, na kolikih različnih mestih mora pokazati svoj nesrečni dokument,« pravi omenjena zgodovinarka, ki ocenjuje, da so Rusi še vedno zaznamovani s podaljšano zgodovino »tlačanstva«.

Iz svojih izkušenj pripoveduje, da je bila tudi sama nadvse šokirana, ko se je leta 1992 preselila v Ameriko zaradi dela, pa je dobila samo eno plastično izkaznico, medtem ko ji potnega lista nikjer ni bilo treba kazati. Podobno Suslov izpostavlja, da je bil velik del sovjetske (zlasti v času Stalina), pa tudi v sodobni ruski zgodovini, potni list ključen dokument, zaradi katerega ima lahko posameznik neprijetnosti, če ga nima s seboj.

Udeleženci diskusije so ob robu izpostavili naraščajoč pomen narodnosti skozi sovjetsko zgodovino, ki je skozi desetletja izpodrival vlogo razrednega izvora posameznika, ter nestabilno razmerje med iskanjem nacionalne identitete in ideološko enotnostjo vseh narodov. Moderator Nikolaj Svanidze se kot sin Gruzinca in Rusinje spominja odklonilnega odnosa v Moskvi davnega leta 1971, ko se je odločil, da se kot narodnost v njegov potni list zapiše, da je Gruzinec. Izrazi tezo, da se je v državi že takrat občutilo težave v zvezi z razmerjem med številom Rusov in številom pripadnikov drugih narodnosti.

V Sovjetski zvezi so si mnogi, ki so bili izven kroga »privilegiranih«, prizadevali, da bi po raznih poteh prišli do potnega lista. Vojaška služba in poroka s prebivalci mest sta bila najbolj priljubljeni zakoniti poti, ob vrsti bolj pollegalnih. Zgodovinarka je povedala zgodbo svojega univerzitetnega profesorja, ki je bil sin belogardističnega očeta in je prišel do potnega lista, ki mu je omogočil študij, po poroki s proletarko in večletnem delu med gasilci.

Vezava na delovno mesto in nezaupanje oblasti

Potni list Leonida Brežnjeva iz leta 1947

Potni listi kot orodje nadzora so posameznike z njimi formalno vezali na njihov kraj dela, torej je ostajanje na delovnem mestu oz. v isti organizaciji pogojevalo ohranitev potnega lista, zato so bili tudi delavci kot imetniki potnih listov vrsto let nekako nesvobodno vezani na svoje mesto dela, podobno kot kolhozniki, nadalje razmišlja Suslov.

Sistem sovjetskih potnih listov je krepil nezaupanje oblasti do posameznika, komunikacija med človekom in oblastjo je potekala predvsem na način, da je moral vedno prvi nekaj pisno dokazati predstavnikom slednje. V 30-ih letih je moral državljan že za samo pridobitev potnega lista sam dokazati svoje delovno mesto, stalno bivališče, ustrezen socialni izvor itd. z vsemi mogočimi potrdili, če se je kakšen papir izgubil, pa so nastopile težave zaradi nezaupanja oblasti.

Suslov sklene, da je bil sistem izraz »predpostavke vnaprejšnjega nezaupanja oblasti do človeka« kot splošnega načina komunikacije med človekom in oblastjo, ki zaznamuje ruski državni ustroj še vse do današnjih dni in s katero Rusi živijo vsak dan. Medtem ponekod v tujini poznajo »predpostavko zaupanja oblasti človeku«, ki ne zahteva od njega toliko dokazovanja. Morda bi kdo rekel, da je to neumno ravnanje, a je to predvsem izraz zakoreninjenega nezaupanja, meni zgodovinar.

Preberite še:

Zakaj imajo Rusi dva potna lista?

Koliko je bilo vredno človeško življenje v Rusiji pred revolucijo?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke