En teden pred 9. novembrom 1989 se je Mihail Gorbačov srečal z novim (in zadnjim) voditeljem Nemške demokratične republike Egon Krenzem. Vzhodna Nemčija je bila na tej točki že na nogah in ljudje so želeli demokratizacijo in odprtje meje z Zvezno republiko Nemčijo. A čeprav je vlada NDR še ohranjala strog obmejni režim, so njeni državljani že lahko prišli na kapitalistični Zahod čez Madžarsko, ki je istega leta odprla mejo z Avstrijo.
Getty Images
Gorbačov, ideolog politike »novega mišljenja«, ki je državam vzhodnega bloka ponudila možnost izbire, ni imel nič proti demokratizaciji NDR, a nikoli si ni mogel predstavljati, kako hitro bo ta država izginila z zemljevida. »[Na srečanju] s Krenzem sva izhajala iz tega, da združitev Nemčije za zdaj ’’ni aktualna’’, ’’ni na dnevnem redu’’,« je zapisal v svojih spominih. Samo teden dni kasneje je betonska meja, ki je delila državi, padla.
Nesporazum
Po besedah zgodovinarja Ivana Kuzmina, ki je leta 1989 delal v predstavništvu KGB-ja v Vzhodni Nemčiji, niti 9. novembra, ko je član politbiroja Günter Schabowski razglasil odprtje meje z Zahodnim Berlinom, nihče ni pričakoval tega, kar se je zgodilo zatem. »To je bila običajna razglasitev, nič nenavadnega. Nisem predvidel, da bo ta govor povzročil kakršnekoli odzive,« piše Kuzmin.
Edina vloga Schabowskega je bila, da je na tiskovni konferenci oznanil, da NDR uvaja nova pravila glede prestopanja državne meje. A napravil je dve ključni napaki:
Getty Images
Kot prvo, zamešal je državno mejo s tisto med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom – torej z mejo, ki je bila pod nadzorom zaveznikov (ZSSR, ZDA, Združenega kraljestva in Francije) in ne vzhodnonemških oblasti. Zavezniki so bili namreč tisti, ki so jo postavili po vojni. »Pred uvajanjem kakršnihkoli sprememb v Berlinu bi morala NDR o svojih namerah obvestiti ZSSR,« poudarja Igor Maksimičev, diplomat, ki je takrat deloval v Berlinu.
Kot drugo, na vprašanje, kdaj bodo nove obmejne regulacije stopile v veljavo, se je Schabowski zmedel in odgovoril »Takoj«, a v resnici je bilo to načrtovano šele za en dan kasneje, 10. novembra.
Posledično se je v Vzhodnem Berlinu zbrala množica navdušenih ljudi, ki so se odpravili proti zidu v pričakovanju, da jih bodo spustili čez.
Getty Images
»Pravi heroji tiste noči iz 9. na 10. november so bili obmejni policisti NDR,« meni Maksimičev. Ti so namreč ravnali vzdržano in niso uporabili sile, pri čemer so rešili mnogo življenj. Meja v Berlinu se je odprla (četudi brez uradne odobritve komunistične partije) in že istega dne so bili porušeni prvi deli zidu.
Moskva se strinja
imageBROKER/Global Look Press
Gorbačov takšnega razvoja dogodkov ni predvidel, a težko bi rekli, da je bil presenečen. Že naslednji dan je poslal pismo odobravanja Egonu Krenzu, kateremu več ni preostalo drugega, kot da sprejme padec meje med državama kot izvršeno dejstvo.
»Mislim, da je Gorbačov naskrivaj sanjal o tem, da se bo nekega dne zbudil in bo zid izginil sam od sebe,« meni njegov nekdanji tiskovni predstavnik Andrej Gračov. Gorbačov je bil na splošno proti delitvi Nemčije, a se hkrati tudi ni želel osebno zapletati v to vprašanje. »In prav tako se je na koncu tudi zgodilo.«
Sam Gorbačov je v spominih in nekem intervjuju poudaril, da se ni nameraval vmešavati v voljo ljudi in uporabiti sile sovjetske vojske v NDR: »Naredili smo vse, kar je bilo v naših močeh, da bi ta proces potekal mirno, da ne bi šel proti interesom naše države in da ne bi ogrozil miru v Evropi.«
Konec 20. stoletja so svet zajele nagle spremembe. Oktobra 1990 je NDR postala del ZRN, leto dni kasneje, decembra 1991 pa je prenehala obstajati tudi ZSSR, ki je razpadla na 15 neodvisnih držav. »Rusi so se znašli pred gradnjo novih zidov na nekdanjih republiških mejah,« omeni Dmitrij Bikov v enem od člankov o zadnjih dnevih berlinskega zidu.
Preberite še: