Mož, ki je Rusiji priboril Krim: Kdo je bil Grigorij Potjomkin?

Zgodovina
GEORGIJ MANAJEV
Pravili so mu »skrivni voditelj Rusije«, saj je znal osvojiti srce najmogočnejše in najbolj oblastne ruske vladarice – Katarine Velike. Predstavljamo deset dejstev o tem izjemnem zgodovinskem liku.

Do prvih uspehov ni prišel z bogastvom ampak z bistroumnostjo

Grigorij Potjomkin je bil sin upokojenega majorja iz Smolenske gubernije, ki je umrl, ko je imel bodoči knez komaj 7 let. Potjomkina je vzgajala mati, ki ga je poslala v gimnazijo, povezano z moskovsko univerzo. Po enem letu študija je za svoje uspehe v različnih predmetih prejel medaljo in čez dve leti postal eden od desetih najboljših študentov. Čeprav univerze na koncu ni končal, pa je privabil pozornost dvora in se pridružil polku konjske straže.

Izgled in osebnost sta precej vplivala na njegov preboj

»Bil je visok in imel proporcionalno postavo, razvite mišice in visoke prsi, orlovski nos, visoko čelo, lepo upognjene obrvi, prijetne modre oči, čudovito obarvana lica z rožnatim odtenkom, mehke, svetle skodrane lase in zaslepljujoče bele zobe.« Tako je Potjomkina kot mladeniča opisal njegov biograf Vasilij Ogarkov. Potjomkin pa ni samo dobro izgledal – bil je tudi izjemno pogumen in se ni bal nobenih težav. Pogosto je govoril: »Zavedam se težav, a rad delam z ljudmi, ki jih premagujejo.«

»Zelo je hraber – spričo obstreljevanja se ustavi in mirno daje ukaze … Med čakanjem na nevarnost je zamišljen, ko ta nevarnost pride, pa je veder. Ko je obdan z ugodjem, se hitro zdolgočasi … Z generali se pogovarja o teologiji, s škofi pa o vojni.«

Ni presenetljivo, da je bil knez Potjomkin zelo priljubljen tudi med ženskami, a zaljubil se je v najmočnejšo med njimi – carico Katarino Veliko.

S carico je bil morda celo poročen

Med caričinimi ljubimci je Grigorij Potjomkin zasedal prvo mesto. Njega je tudi najbolj spoštovala. Obstajajo govorice, da naj bi se celo naskrivaj poročila z njim. Po ruski tradiciji se carica namreč ni mogla poročiti z moškim, ki je bil toliko nižje na družbeni lestvici. Ona je bila nenazadnje carica, medtem ko je on bil iz nižjega plemstva. Kljub temu se je sredi sedemdesetih let 18. stoletja že prebil do položaja generalovega pribočnika in si lastil ogromne posesti. A vsega tega ni podedoval, ampak pridobil, ker se je izkazal. A tudi če bi pripadal najvišjemu plemstvu, še zmeraj ni imel vladarske krvi. To pomeni, da se uradno ni mogel oženiti s carico. Kljub temu sta dolgo živela skupaj v Zimskem dvorcu kot mož in žena. Potjomkinovi zasebni prostori so bili točno pod caričino spalnico. Edino on je smel stopiti v njene prostore brez povabila. V pismih ga je Katarina naslavljala: »Moj dragi mož …«, medtem ko je sebe nazivala z »ženo« in »soprogo«.

Tudi po preboju na vrh je ohranil navade nižjega sloja

Carica je Potjomkina v nejevolji klicala »prvi nohtegrizec Rusije«. Ko je bil zamišljen, je namreč imel navado, da si grize nohte, česar se ni mogel znebiti, tudi ko je postal drugi najpomembnejši človek v državi. Užival je v preprosti kmečki hrani – pitah, kaši, surovi zelenjavi, in zmeraj držal zaloge tega v svojih prostorih. V zasebnih pismih, ali pa ko je govoril s podrejenimi, je na veliko preklinjal. A ko je šlo za njegovo kariero, se je znal tudi brezhibno urediti in biti izredno prijazen.

Tudi potem, ko je končal razmerje s Katarino, je ostal njen prijatelj in svetovalec

Leta 1774 je bil Potjomkin imenovan za guvernerja novoustanovljene Novorossijske gubernije [ali Nove Rusije, kot so takrat imenovali južni del današnje Ukrajine, op. prev.]. Ni bil več tako blizu Katarini kot nekoč in to ločitev je težko prenašal. A prav on je leta 1775 carici predstavil svojega podrejenega Pjotra Zavadovskega, ki je postal kasneje njen sekretar (in ljubimec). Potjomkin se je še naprej pogovarjal s Katarino o državnih zadevah in ostal njen glavni svetovalec. »Noben ti ni enak,« mu je pisala carica. Potjomkin je imel dovolj pomembnih stvari, s katerimi se je ukvarjal. Bil je upravnik Nove Rusije in zadolžen za osvojitev Krima. Poleg tega je leta 1775 začel reformirati vojsko.

V vojski je ukinil lasulje

Potjomkin je bil pravi vojak in je vedel, kako vojaki cenijo udobje. Pred reformo so morali nositi pletene lasulje, ki jih je bilo treba kodrati ob jekleno palico. Potjomkin je pisal: »Kodranje, pudranje, pletenje lasulj – a je to delo vojaka? Saj nimajo služabnikov!« In tako je ukinil lasulje, čeprav so jih častniki nosili še naprej.
 
Ukazal je tudi zamenjavo uniforme. Namesto dvojnega volnenega plašča in ozkega pasu (uniforma je izgledala čudovito, a je bila neznosno neudobna) je uvedel preproste hlače, jopiče in škornje. Umetelna pokrivala so zamenjale praktične čelade. A najpomembnejša reforma je bila sprememba v odnosu do vojakov samih – Potjomkin je prepovedal izkoriščanje vojakov za zastonjsko delovno silo in je redno izpostavljal potrebo po človeškem odnosu do njih ter skrbel za njihovo zdravje, saj vedel, da jih v vojni več umre zaradi umazanije in bolezni kot pa zaradi krogel.

Krim je pripojil Ruskemu imperiju

Kot guverner Nove Rusije je Potjomkin izdelal načrt za osvojitev sosednjega Krima. Po zmagi nad Otomani leta 1774, v kateri je Potjomkin igral nezanemarljivo vlogo, je v skladu z mirovnim sporazumom Krimski kanat postal svobodna država. A Otomanom se ni mudilo, da bi od tam umaknili svojo vojsko. Pod Potjomkinovim vodstvom je Rusom po več letih uspelo doseči dogovor z Otomani in prebivalstvom Krima glede pripojitve polotoka Rusiji. Leta 1783 je krimsko plemstvo in prebivalstvo na položnem vrhu gore Ak Kaja pred Grigorijem Potjomkinom izreklo zvestobo ruski kroni. Za pripojitev Krima Rusiji je bil povišan v čin feldmaršala.

Carici je organiziral potovanje na Krim

Leta 1787 je Potjomkin takrat 57-letno carico povedel na Krim. To je bil dogodek neverjetnih razsežnosti – Katarino je spremljal ves dvor, okoli tri tisoč ljudi. Vladarsko procesijo je sestavljalo 14 kočij, 124 sani z vozovi in 40 rezervnih sani. Katarina sama se je vozila v kočiji za 12 ljudi, ki jo je vleklo 40 konj, spremljali pa so jo dvorjani, služabniki in predstavniki tujih diplomatskih misij.
 
Caričina pot (potovanje se je začelo pozimi) je bila praktično povsod označena z gorečimi baklami ali gorečimi sodi. Na večjih postojankah se je srečevala z guvernerji, na Krimu pa se ji je pridružil rimsko-nemški cesar Jožef II. Carica je tam preživela 12 dni. Po tem potovanju je knezu Potjomkinu dodala naslov Tavričeski.

Za carico je ustanovil »amazonsko četo«

Istega leta, ko jo je povedel na Krim, je Potjomkin Katarini pripovedoval o tem, kako hrabro so se proti Turkom borili na Krimu živeči Grki skupaj z njihovimi ženami. Ko je Katarina podvomila v zgodbo, ji je obljubil, da ji bo dokazal junaštvo teh žensk in ukazal vzpostavitev čete stotih ženskih bojevnic. Ukaz je bil predan poveljniku grškega bataljona v Balaklavi, ki so ga sestavljali Grki, ki so pobegnili pred otomanskimi represijami. Prav žene in hčere teh vojakov so sestavljale to »četo Amazonk«, ki ji je poveljevala 19-letna Jelena Sarandova, prva ženska častnica v Ruskem imperiju.

»Amazonke« so se usposabljale v ježi, sabljanju in streljanju. 24. maja 1787 je »amazonska četa« pričakala Katarino v vasi Kadikej. Jezdile so dobre konje in bile oblečene v barvne uniforme – škrlatna krila in zelene suknjiče z zlato obrobo. Na glavah so nosile bele turbane, okrašene z bleščicami in nojevimi peresi. Carica je bila nad videnim navdušena. Četa je spremljala Katarino ves čas njenega potovanja po Krimu, nato pa so jo razpustili. Krimske Amazonke nikoli niso sodelovale v nobeni bitki.

Umrl je na odprtem polju kot pravi bojevnik

Leta 1791 je 52-letni Potjomkin bil v kraju Jassi na pogovoru s Turki ob koncu zadnje rusko-otomanske vojne. Na poti nazaj v Nikolajev mu je nenadoma postalo slabo. Velel je, da ga odnesejo iz kočije, nakar je umrl na odprtem polju.

Katarino je Potjomkinova smrt močno pretresla. »Moj učenec, moj prijatelj, lahko rečem, idol, knez Potjomkin-Tavričeski je preminil!« je zapisala. Njegovo žaro so pokopali v katedrali sv. Katarine v Hersonu.

Preberite še:

Seks škandali družine Romanovih