Krepko zdravje, dobri refleksi in jekleni živci: Kako so Rusinje postale strojevodje (FOTO)

Delo strojevodje je v Rusiji od nekdaj veljalo za izključno moški poklic zaradi izredno napornih in zdravju škodljivih delovnih pogojev. Kljub temu so lokomotive in električne vlade upravljale tudi ženske.

V Sovjetski zvezi je obstajal nabor poklicev, ki so zaradi visoke stopnje zdravstvenega tveganja bili za ženske prepovedani. Poklic strojevodje je bil eden izmed njih. A leta 1938 je bil črtan s seznama, tako da se je v državi postopoma pojavilo vse več žensk strojevodij. Med prvimi, ki so poprijele za ta poklic, je bila Jelena Čuhnjuk, ki je v kabino težke lokomotive sedla že takoj po odpravi prepovedi, leta 1941 pa je prejela naziv »častni železniški delavec«. Takrat je imela komaj 26 let. Med vojno je na fronto pri Stalingradu in Kursku vozila zaloge streliva, bojno tehniko in premog.

Svojo prvo žensko strojevodjo je leta 1939 dobil sovjetski Uzbekistan. To je bila mlada Bašarat Mirbabajeva, ki je upravljala vlak tudi po vojni. Leta 1951 je prišla celo na naslovnico revije Ogonjok. Obenem je bila prva ženska v Uzbekistanu, ki je skočila s padalom.

V moskovskem metroju so ženske začele upravljati vlake v času med drugo svetovno vojno, ko so moški odšli na fronto. Delo v metroju je veljalo za prav tako naporno kot delo na železnici, saj je bilo treba vso izmeno opraviti pod zemljo poleg neprestanega hrupa in vibracij.

Prvi »ženski vlak« je po tirih zapeljal 8. marca 1942. Po vojni so mnoge ženske nadaljevale z delom strojevodij.

Mimogrede, »Ženski vlak 8. marca« je postal prvi tematski vlak v metroju. Z njim se je bilo mogoče popeljati po Sokolničeski progi do leta 1975, ko so ga umaknili in modernizirali. Danes z njim ne upravljajo več izključno ženske.

V leningrajskem metroju je bila leta 1955 ustanovljena ženska ekipa štirih strojevodij. Ena med njimi, strojevodja 1. reda Natalija Donskaja, je metroju delala 32 let in se upokojila leta 1987. »Naporen urnik, mnogo stresnih situacij. Praznike smo praznovali v kabini vlaka. Človek je moral biti krepkega zdravja, imeti je moral dobre reflekse in jeklene živce. Med izmeno strojevodje niso mogli napraviti pavze za čaj, kavo ali pogovor … Pred nastopom tega poklica je bilo treba marsikaj premisliti, saj gre tukaj za veliko odgovornost za življenje potnikov. Naj se zgodi požar ali pa človek pade pod vlak – nihče ti tukaj ne bo pogledal skozi prste samo zato, ker si ženska,« razlaga.

Kljub temu so med mladimi dekleti bile takšne, ki jih ti pogoji niso prestrašili.

V osemdesetih pa je poklic strojevodje ponovno postal izključno »moški«, čeprav vodstvo metroja ni odpuščalo žensk, ki so imele že daljši staž. Te so nadaljevale svoje delo tudi po razpadu Sovjetske zveze.

Zadnja ženska strojevodja v metroju je bila Natalija Kornejenko. Ta pravi, da je »na ulicah precej bolj nevarno kot pod zemljo«. Več kot 30 let je vozila vlake po Sokolničeski progi in se upokojila leta 2014.

Danes delo strojevodje v Rusiji ženskam ni prepovedano, a dobiti zaposlitev je praktično nemogoče. Edino dekle, ki danes prevaža potnike po tirih, je Julija Jurova, pomočnica strojevodje na vlaku Aeroekspress.

Sredi 2019 je rusko ministrstvo za delo poklic strojevodje ponovno črtalo s seznama prepovedanih poklicev. Svojo odločitev so utemeljili s tem, da je upravljanje vlaka danes bistveno lažje kot nekoč. Z letom 2021 obljubljajo ponovno začeti zaposlovati ženske strojevodje. Bo poklic strojevodje končno spet postal spet tudi »ženski«?

Preberite še:

Ali v Rusiji strogo ločijo »moške« in »ženske« poklice?