Skrivnostna nesreča Imperatrice Marije: Kdo je sabotiral najboljšo bojno ladjo carske mornarice?

2. oktobra 1916 je večino prebivalcev Sevastopolja na Krimu predramila glasna eksplozija v pristanišču. Iznad Imperatrice Marije (Carice Marije), glavne bojne ladje Črnomorske flote, ki je bila zasidrana v pristanišču, se je začel kaditi črn dim, močno je zagorelo.

»Zagotavljam, da je posadka naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da reši ladjo,« je kasneje v poročilu zapisal admiral Aleksander Kolčak, ki je poveljeval Črnomorski floti. In ni se zlagal: na stotine mornarjev je hitelo gasiti požar, vendar zaman. Ko je ogenj dosegel zaloge smodnika, je sledila serija 25 eksplozij, pri čemer je umrlo 320 od 1.220 članov posadke. Imperatrica Marija je bila tako poškodovana, da je na koncu potonila.

Potopitev te ladje je pomenila resen udarec ruski mornarici, še posebej leta 1916, ko se je Rusija borila proti Nemčiji in obenem proti Otomanom za nadzor nad Črnim morjem. Zakaj je bila Imperatrica Marija tako pomembna in kaj je povzročilo eksplozijo?

Ime carice

Imperatrica Marija pred incidentom

arhivska fotografija

Prvo vprašanje je lahko. Imperatrica Marija (poimenovana po carici Mariji, materi Nikolaja II.) je bila splovljena samo tri leta pred tem (1913) kot povsem nova ladja, ki je pripadala razredu elitnih težkih bojnih ladij carske mornarice. Ta razred naprednih bojnih ladij (ang. Dreadnought) so si najprej izmislili Britanci, Rusija pa jih je začela graditi po bolečem porazu proti Japonski v vojni 1904 – 1905.

Te ladje so bile zadnji modni krik začetka 20. stoletja: bile so zelo agilne, a obenem opremljene s težkimi topovi dolgega dometa (po dvanajst 305-milimetrskih topov in dvajset 130-milimetrskih topov). Popolnoma so deklasirale nemške križarke, ki so jih uporabljali Otomani. Pred izbruhom prve svetovne vojne je imela Rusija tri takšne ladje v Črnem morju, s čimer si je zagotovila popoln nadzor nad regijo.
Imperatrica Marija je bila dragulj ruske mornarice. Admiral Kolčak, poveljnik Črnomorske flote, jo je imenoval za njeno poveljniško ladjo.

Preiskava

Aleksander Kolčak, 1916

arhivska fotografija

Izguba najboljše ladje v floti in 320 mornarjev brez izstreljenega naboja v lastnem pristanišču ni bil samo hud vojaški udarec za Rusijo ampak tudi strašno ponižanje. Mornariško poveljstvo je takoj začelo preiskavo, ki so jo vodili trije visoki častniki vključno s pomorskim inženirjem Aleksejem Krilovom, snovalcem naprednih bojnih ladij za Rusijo. Obstajajo tri glavne hipoteze o tem, zakaj je Marija eksplodirala: 1) spontani samovžig smodnika, 2) požar zaradi človeške napade in 3) namerna povzročitev škode

Po celoviti preiskavi tragedije, ki je bila sestavljena predvsem iz zaslišanj prič (forenzična preiskava je bila skoraj nemogoča, saj je ladja potonila), je komisija prišla do zaključka, ki ga lahko opišemo kot najmanj dvoumnega: »Nobene možnosti ni, da bi prišli do natančnega in jasnega zaključka, zato moramo evalvirati možnosti (treh omenjenih) domnev, ki temeljijo na okoliščinah, ki jih je razkrila preiskava.«
Če skrajšamo zgodbo: namerna povzročitev škode kot razlog za tragedijo je bila izključena. Kolčak je kasneje poročal: »Menim, da ni bilo tukaj nobene zle namere. V času vojn so se podobne nesreče že dogajale tudi drugje – v Italiji, Nemčiji in Angliji …«

Nemška roka?

arhivska fotografija

Dvajset let kasneje, ko je bil admiral Kolčak že mrtev, državo pa je vodil Josif Stalin, se je nenadoma pojavila kontroverzna hipoteza. Leta 1933 je bil v mestu Nikolajev v današnji Ukrajini aretiran sovjetski državljan nemškega porekla Viktor Wehrmann, ki je priznal, da je med prvo svetovno vojno vohunil za Nemčijo in da se je še posebej zanimal za Imperatrico Marijo in ostale velike bojne ladje. Tako je vsaj pisalo Nezavisimoje voennoje obozrenie (NVO) leta 1999 z referenco na arhive ruske obveščevalne službe FSB.

»Od leta 1908 sem bil osebno udeležen v vohunsko delovanje na območju naslednjih mest: …, Sevastopolj, kjer je vohunske operacije vodil inženir Wieser,« so citirali Wehrmanna pri NVO. »Wieser ima lastno mrežo vohunov v Sevastopolju.«

Po drugi strani je bil Wehrmann leta 1916 po pisanju NVO deportiran v Nemčijo in zato ni verjetno, da bi utegnil organizirati sabotažo. Možno pa je, da je usposobil in organiziral druge agente, ki bi lahko izvedli napad. Kljub vsemu pa ni trdnih dokazov, da se je kaj takega zares zgodilo, in nič ne kaže na to, da bi lahko kmalu prišli zadevi do dna.

V kaosu vojne in revolucije, ki je Rusijo zajela leto dni kasneje, so potopitev Imperatrice Marije kmalu zasenčili večji dogodki. Sovjetski pisatelj Anatolij Ribakov je v eni od svojih zgodb, povezanih z omenjenim dogodkom, zapisal: »Mnogi so poskušali preiskovati ta primer a brez konkretnih rezultatov … in nato je prišla revolucija.«

Med leti 1917 in 1922 je bilo uničenih toliko stvari, da je potopitev bojne ladje, celo tako velike, postala samo še eno zrno v pesku na »obali« ruske zgodovine.

Preberite še o drugih skrivnostnih primerih:

Ali so bili v skrivnostno smrt Rasputina vpleteni Britanci?

Ruski spalni eksperiment: Ste že slišali za tale srhljiv projekt?

Skrivnost »Spodnjega modrega« jezera na Kavkazu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.