Kako so se Rusi odzvali na umor Johna F. Kennedyja?

Bil je topel, sončen dan. Procesija s 35. predsednikom ZDA se je gibala vzdolž ulice Elm v Dallasu, zvezna država Teksas. Z avta so umaknili streho, da bi lahko ljudje pobliže videli svojega izbranega voditelja. John F. Kennedy si je izmenjal nekaj besed z ženo Jacqueline, se obrnil proti občinstvu in nekajkrat pomahal. Trenutek pozneje, ob natanko 12.30 po centralnem standardnem času sta predsednika zadela dva od treh strelov, ki so bili izstreljeni iz 6. nadstropja Teksaškega skladišča šolskih knjig (Texas School Book Depository). Pol ure kasneje je umrl v bolnišnici.

22. november 1963

Reuters

Novica o atentatu je pretresla ves svet. Pretresena je bila tudi Sovjetska zveza. Generalnega sekretarja Nikito Hruščova je zbudila pomočnica in mu rekla: »Kennedyja so ubili!« Po nekaterih pričevanjih naj bi sovjetski voditelj najprej rekel: »Imamo mi kaj s tem?«

Sovjetski strahovi

Vprašanje sovjetskega voditelja ima svoj smisel. Kmalu se je izkazalo, da je obdolženi Lee Harvey Oswald res imel določene povezave s Sovjetsko zvezo (o tem smo že pisali, za podrobnosti glej tukaj).

Tam je Oswald živel dve leti. Neuspešno je poskušal pridobiti sovjetsko državljanstvo, poročil se je z Rusinjo, nato je postal razočaran nad socialističnim sistemom in se leta 1962, eno leto pred atentatom, vrnil v domovino. Ko je odjeknila novica o atentatu, je KGB izpeljal več kriznih sestankov. Iz leta 2017 objavljenih sporočil je razvidno, da je šef KGB-ja v New Yorku polkovnik Boris Ivanov svoji ekipi rekel, da je atentat na Kennedyja »težava«.

Pričakovati je bilo, da bo nastopilo še več težav. Pod Kennedyjem so se odnosi med velesilama delno otoplili. Maja 1963, pet mesecev pred atentatom, je Kennedy izjavil: »Temeljna vez med nami je, da vsi živimo na istem planetu. Vsi dihamo isti zrak. Vse skrbi za prihodnost naših otrok. In vsi smo smrtni.«

Izrazil je željo po sodelovanju s Sovjetsko zvezo, da bi skupaj spravili človeka na Luno. Bivši član posvetovalnega sveta Nase John Logdson je rekel, da je to Kennedy predlagal Hruščovu, a je sovjetski voditelj predlog zavrnil.

Oswald, atentator na Kennedyja, s policistoma iz Dallasa, arhivska fotografija policijske uprave v Dallasu

Reuters

Ob smrti predsednika ZDA se je sovjetsko politično vodstvo balo, da bi lahko v ZDA situacijo izkoristile radikalne protisovjetske sile. Arhivski dokumenti pričajo, da je bil Kremelj »v stanju šoka in ogorčenja«. »Sovjetsko vodstvo je skrbelo, da bi lahko ob odsotnosti voditelja [ZDA] kak neodgovoren general izstrelil raketo na ZSSR.«

Zvonovi zvonijo

Novica se je širila kot požar in do jutra so v Sovjetski zvezi vsi vedeli za uboj Kennedyja. Sovjetski ljudje so cenili mladega, postavnega, bogatega in miroljubnega predsednika ZDA ter njegovo glamurozno ženo. Mnogim so se zasolzile oči. »V čast predsednika Kennedyja so zvonili cerkveni zvonovi,« se spominja ameriški obveščevalni vir, ki je bil tisti čas v Rusiji.

Časnik Nedelja je 23. novembra 1963 objavil Kennedyjev portret čez vso svojo naslovnico. Tako velike slike so bile navadne rezervirane za člane Prezidija, a je tole odločitev odobril sam Prezidij, ki se je pridružil žalovanju.

Nedelja (v prevodu "Teden", tedenska izdaja časnika Izvestija) s Kenendyjem na naslovnici - "Tragična vest iz Teksasa: Okruten umor predsednika ZDA Johna Kennedyja"

AP

Sin sovjetskega voditelja Sergej Hruščov v knjigi Nikita Hruščov: Reformator pripoveduje, da je njegov oče padel na kolena in mu je šlo na jok zaradi umora. JFK je bil za Sovjetsko zvezo živo upanje, ob smrti je postal velika težava.

John F. Kennedy in Nikita Hruščov na vrhu 4. 6. 1961 na Dunaju

Getty Images

Kremelj se je ogradil od Oswalda

Sodeč po dokumentih, nastalih na podlagi poročil ameriških agentov iz Sovjetske zveze, s katerih je bila umaknjena oznaka »zaupno«, so bili v Kremlju prepričani, da je bil atentat spletka ultradesničarskih elementov, ki niso bili zadovoljni s Kennedyjevo administracijo, vodil pa naj bi jo kar takratni podpredsednik Lyndon Johnson, ki je prevzel vodenje države po atentatu. Situacija je sovpadla s preiskovanjem okrožnega tožilca za New Orleans Erlinga Harrisona leta 1966. Vseeno je bilo v ZDA zelo razširjeno prepričanje, da je bil atentat nekako povezan s Sovjetsko zvezo (pa tudi s Kubo) in v to smer so pogosto namigovali tudi mediji. Kremelj se je odločil, da se bo branil.

»Samo norec bi mislil, da bi lahko predsednika Kennedyja ubile 'levičarske sile' pod vodstvom Komunistične partije ZDA,« je v poročilu zapisalo ameriško ministrstvo za pravosodje in tako v bistvu pritrdilo sovjetskemu vodstvu.

Robert Kennedy in Lyndon B. Johnson

AP

Kar se tiče Leeja Harveya Oswalda, ga je sovjetski politični razred označil za »nevrotičnega norca, ki ni bil zvest svoji državi niti nikomur drugemu.« KGB si je glede njega oprav roke. Od njegovih nekdanjih prijateljev v Minsku je zaplenil vse fotografije in pisma, se spominja profesor Ernst Titovec, ki je bil v 60-ih študent medicine in je osebno poznal Oswalda.

Ministrstvo za zunanje zadeve ZSSR in KGB sta v skupni izjavi za javnost poudarila, da Oswald nikoli ni bil v stiku s sovjetskimi oblastmi in je krivce za umor potrebno iskati v ZDA. Tajno obvestilo za Politbiro je odražalo pripravljenost Kremlja, da posreduje svoje informacije o Oswaldu, če bi jih ZDA zahtevale. Toda po pogovorih z ameriškim veleposlanikom v Sovjetski zvezi Llewellynom Thompsonom nikoli niso bile objavljene. »Iz vsega je jasno, da nas ameriška vlada noče vplesti v to zadevo ali začeti boj proti ekstremni desnici, raje bi čimprej vse pometla pod preprogo … Mislim, da bi bilo to potrebno upoštevati pri prihodnjem poročanju našega tiska,« je v zaupnem pismu zapisal Anastas Mikojan, predsednik prezidija vrhovnega sovjeta.

Lee Harvey Oswald v družbi tovarišev v tovarni v Minsku, kjer je delal

Getty Images

Na koncu so prišle na vrsto dezinformacije in lažne novice. V 60-ih so sovjetski obveščevalci začeli širiti govorice, da je v atentat na Kennedyja vpletena CIA, prav tako so podkupili ameriškega odvetnika Marka Lanea, ki je napisal več kontroverznih uspešnic o atentatu na Kennedyja (denimo knjigo Prenagla sodba leta 1966) ter spodbudil pogovore o domnevni vpletenosti CIE in drugih teorijah zarote. Vse to je podrobno opisano v dokumentih, ki se nahajajo v Churchillovem arhivskem središču v britanskem Cambridgeu.

Z vsem tem se je obsežnost napadov na Sovjete zmanjšala. Ponoven izbruh napetosti v duhu nedavne kubanske raketne krize, ki so se ga tako bali v ZSSR, se ni zgodil. Poznejše preiskave niso našle dokazov o sovjetski vpletenosti v atentat. Leta 1999 v Kölnu je ruski predsednik Boris Jelcin predsedniku ZDA Billu Clintonu izročil 80 strani iz sovjetskih zaupnih arhivov v zvezi z Oswaldom in odzivu Sovjetske zveze na atentat. »Želel bi se vam zahvaliti za to nepričakovano in pomembno darilo,« je v odgovor takrat rekel Clinton.

Priporočamo še: Kako so razkrinkali tri vrhunske ameriške agente

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.