Kako so v Sovjetski zvezi praznovali novo leto med drugo svetovno vojno

Jelena Smolina, (roj. 1929) pravi, da je bilo novoletno slavje leta 1942 v Vologdi zelo skromno. »V šoli smo okraševali jelko in se vrteli okoli nje. Ni bilo ne Dedka Mraza, ne zabave, ne radostnega smeha. Podobno je bilo leta 1943 in 1944. Pogostitev je bila v obliki lepinj, spečenih na ognju petrolejske peči in mesnih konzerv.«

Prvo »pravo« novo leto je prišlo šele leta 1946: »V goste k nam je prišel mamin brat, stric Serjoža. Bil je edini od štirih bratov, ki so preživeli vojno. Tu so bila tudi darila, pogostitev in radost ponovnega snidenja! Jedli smo vroč krompir in slanik, zelje in vložene kumare. Točno ob polnoči smo po radiu poslušali čestitko in drug drugemu zaželeli srečno novo leto, vendar nismo ostali dolgo pokonci, saj je bil 1. januar delovni dan.«

Novo leto na prvi frontni črti

arhivska fotografija

Praznovanje novega leta v Leningradu je bilo še veliko bolj posebno, saj so Nemci oblegali mesto. Rima Vlasova se spominja novoletne proslave leta 1941: »Prinesli so jelko, jo okrasili in nas izmučene otroke, ki smo se komaj premikali, poklicali, naj se pridružimo. Ne spomnim se, da bi bila jelka posebno okrašena, verjetno je bilo težko razveseliti te otroke, ki so bili popolnoma potrti zaradi bombardiranj, lakote in mraza. A kljub vsemu so se otroci neverjetno razveselili jelke. Čudili so se, da imajo jelko v tako težkih pogojih. A največje presenečenje je bilo to, da so poleg te lepe praznične jelke bile tudi sladkarije. Namesto daril so nam dali steklene kozarce s hlebi kruha in majhnimi konjskimi klobasicami. To je za nas bil pravi otroški čudež, saj v zadnjem času nismo jedli nič razen kruha in vode. To veselje nam je dalo novih moči, zraven pa smo dobili še kozarčke okusnega sladkega želeja. V tistih časih je bilo to nekaj neverjetnega.«

Novoletna proslava v leningrajski otroški bolnišnici, 1.1.1942

Sergej Strunikov/Sputnik

Precej težje je bilo na fronti, kjer ni bilo časa za praznovanje. Leonid Veger, častnik sovjetske obveščevalne službe, se spominja noči 31. decembra 1942 pri Stalingradu: »Zajtrka nisem imel. Sedel sem na mrazu. Premočena oblačila so postajala vse manj udobna. Spominjam se, da je to bil silvestrski večer – naš mračen silvestrski večer. Malo sem se odpočil, vzel mitraljez in krenil na sprehod. V bližnji soteski sem našel nekaj privezanih konj. Na sebi so imeli torbe s hrano. Odprl sem torbo in zagledal koruzne storže. Enega sem vzel v usta in ga začel gristi, drugega pa sem dal v žep in se vrnil. Zakurili smo ogenj, legel sem zraven njega in se ogrel. Žvečil sem zadnja koruzna zrna, ki so se mi zdela zelo okusna in preden sem zaspal, sem se ponovno zavedel, da je silvestrski večer. Pomislil sem – navsezadnje to niti ni tako slabo.«

Tankist namešča slavnostno zastavo na tank pred odhodom na fronto za obrambo Moskve 31. decembra 1941. Na tanku piše "Srečno novo leto!"

Aleksander Kapustjanski/Sputnik

Popečena pšenica za večerjo

Nekateri so novo leto dočakali sredi bitke. Mihail Obrazcov je zapisal, da je zadnji dan leta 1942 sodeloval v protinapadu, v katerem so naciste potisnili s položajev, takoj zatem pa priredili novoletno slavje. »Povsod smo postavili straže in se zbrali v zemljanki. Starešina čete nam je prinesel pogreto hrano – ameriški mesni narezek in vsakemu po 100 ml vodke. Izpili smo za umrle tovariše, nazdravili za junaštvo naših borcev in za novo leto 1943. Eden izmed tovarišev, silak Kolja Semjonov iz Povolžja, je zahteval dovoljenje za pesem, nato pa zapel Ko sem služil v pošti kot kočijaž (tradicionalna ruska pesem). Pel je izjemno lepo. Vsi smo vneto poslušali in vsak si je sebe predstavljal v vlogi junaka te pesmi.«

Pripadniki izvidniške in motorizirane strelske čete 13. gardske divizije med praznovanjem novega leta, 31. december 1942 pri Stalingradu.

arhivska fotografija

Ljudje v okupiranih mestih so komaj kaj razmišljali o novoletni proslavi, njim je bilo v prvi vrsti pomembno golo preživetje. »Naša družina je živela v kleti blizu nemške frontne črte,« je zapisal Konstantin Zimin, ki je kot otrok odraščal v od vojne razrušenem Stalingradu. »Nekoč malo pred novim letom so nas Nemci nagnali. Ni bilo hladno, niti ni pihal veter, vendar je nalahno padal sneg. Starejša sestra Klava je na rokah nosila triletno sestrico Galjo, jaz pa sem za roko vodil šestletnega brata Ženjo. Takrat sem že imel dvanajst let. Iskali smo neko prenočišče. Našli smo letno kuhinjo, narejeno iz gline, ki je po nekem čudežu ostala cela po bombardiranju. Bili smo zelo lačni, a nismo imeli nič za jesti. V bližini je živel ostareli par. Dala sta nam malo zapečene pšenice, ki smo jo skuhali in pojedli. To je bila naša novoletna večerja.«

Novoletna jelka za leningrajske otroke med obleganjem (1943)

Ajuna O (CC BY-SA 4.0)

Ko je leta 1945 Rdeča armada že preganjala naciste po celi vzhodni Evropi, so se prebivalci nekdanjih okupiranih območjih pridružili sovjetskim vojakom pri novoletni proslavi.

arhivska fotografija

Sovjetski partizan Vladimir Mandrik je opisal svojo zadnjo bitko proti nacistom 1. januarja 1945 blizu Rimavske Sobote na Slovaškem. »Po bitki smo zagledali manjšo skupino Slovakov, kako se nam približujejo. Prinesli so dve 30-litrski steklenici s kubanskim rumom, ki nam ga je poslal tamkajšnji direktor hotela. Zraven je bilo še 50 kg klobas, ki so nam jih poslali delavci metalurške tovarne.

Praznovanje novega leta 1944 v Murmansku

Lokalni zgodovinski muzej v Murmansku

Domačini so se zbrali, da bi nam pomagali pri organiziranju novoletne proslave, saj so vedeli, da se neprestano bojujemo. Slovaki so nam neizmerno zaupali. Če so videli, da je med partizani v kakšni enot vsaj en Rus, so se brez oklevanja tudi sami pridružili boju.«

Preberite še:

Kako si je Rusija opomogla po izgubi 27 milijonov ljudi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.