»Gradnja ogromnega propagandnega letala bo poživila naše agitacijske metode, medtem ko bo država dosegla nov preboj v tehnologiji …,« je leta 1932 pisal novinar Mihail Koljcov. Pod osebnim sponzorstvom Stalina je bil Koljcov ideološka gonilna sila za projektom gradnje takrat največjega letala na svetu.
To leteče čudo bi moralo postati ponos sovjetskega letalstva in ključni element za promocijo komunizma. Opremljeno je bilo z radijskimi oddajniki in tiskarskimi stroji za izdelavo na tisoče letakov. Obstajali so celo načrti, da bi iz letala s pomočjo projektorja projicirali slogane na nebo.
Ogromno letalo je bilo tudi simbolno darilo najplodnejšemu pesniku v državi Maksimu Gorkemu, ki je tistega leta praznoval 40. obletnico začetka svojega pisateljevanja (letalo so poimenovali prav po njem). In tako je leta 1934 Tupoljev ANT-20 Maksim Gorki poletel na svoj krstni let.
Za takratni čas so bile dimenzije letala resnično fenomenalne. ANT-20, ki ga je razvil inženir Andrej Tupoljev na osnovi bombnika TB-4, je meril 33 metrov v dolžino z razponom kril 63 metrov – polnih 15 metrov več od takrat največjega letala na svetu, nemške »leteče ladje« Dornier Do X.
Letalo je bilo opremljeno z osmimi batnimi motorji M-34FRN z 900 KM. Najprej je bilo načrtovanih šest, a so bili prešibki, da bi dvignili 30-tonskega velikana v zrak.
Čeprav ni bil ravno hiter (najvišja hitrost je znašala 220 km/h), je bil ANT-20 izjemno udoben, kar je bilo za sovjetsko letalstvo tridesetih let precejšnja redkost. Potniška kabina velikosti 100 kvadratnih metrov je sprejela do 48 potnikov in premogla prostorne naslonjače, preproge, mizice s svetilkami in zavesami na oknih.
Po počitku v spalnih kabinah so potniki lahko uživali v elektrificiranem bifeju, kjer so stregli hladne in tople obroke, nato pa kaj prebrali v knjižnici – da, tudi ta je bila na krovu. Za dodatno udobje potnikov in posadke so bila na voljo stranišča, umivalniki, majhna trgovina in prostor za prtljago.
Maksim Gorki je lahko služil kot potniško ali transportno letalo, kot bombnik, vojaški poveljniški center ali kot sovjetska različica ameriškega predsedniškega letala Air Force One. A glavni namen ANT-20 je bila vendarle propaganda.
Konstruktorji so uspeli udejanjiti skoraj vse ideje Koljcova. Zrakoplov je bil opremljen s telefonskim aparatom s 16 vnesenimi številkami za komunikacijo z vladnimi uradi na tleh. Pnevmatski poštni sistem je poveljniku omogočal izmenjavo sporočil z radijskim operaterjem in novinarji agitpropa na krovu.
ANT-20 je bil opremljen z močnimi zvočniki, temno sobo (za razvijanje fotografij) in tiskarskim strojem, ki je lahko s pomočjo nameščene posebne napajalne naprave natisnil do 10.000 letakov v eni uri.
Ideja o projiciranju sloganov na nebo med poletom se je izkazala za preveč ambiciozno in tehnično neizvedljivo, zato so namesto tega projekcije predvajali na letališčih.
Življenjska doba ogromnega agitacijskega letala pa je bila na žalost kratka. Poletel je samo nekajkrat. Ob neki priložnosti je poletu bil priča tudi francoski pisatelj in letalec Antoine de Saint-Exupéry med njegovim obiskom v Moskvi.
Spomladi leta 1935 bi moral biti ANT-20 predan novoustanovljeni zračni propagandni diviziji Gorkega. Za obeležitev tega dogodka je bil 18. maja organiziran slavnostni prelet nad Moskvo.
Letalo je poletelo v nebo z 38 tovarniškimi delavci na krovu. Med njimi je bila ekipa konstruktorjev in člani njihovih družin, od tega sedem otrok. Letalo sta spremljala bombnik R-5 in lovec I-5, ki sta služila za vizualno primerjavo publiki na tleh, kako ogromen je Maksim Gorki v resnici.
Med poletom je pilot lovca I-5 Nikolaj Blagin začel izvajati akrobatski manever v neposredni bližini ANT-20. Med izvajanjem zanke okoli velikanskega letala pa je preveč izgubil na hitrosti in se zaletel v desno krilo Maksima Gorkega, ki je letel pod njim.
Ogromen ANT-20 je začel padati proti tlom in se 15 sekund kasneje zrušil na počitniško naselje Sokol. V nesreči je umrlo 49 ljudi – 38 potnikov in 11 članov posadke kot tudi pilot lovca I-5.
Med kasnejšo preiskavo, ki jo je vodil NKVD, se je izkazalo, da sta eno uro pred poletom dva predstavnika filmskega studia V. Rjažski in A. Pullin brez dovoljenja kontrolorjev letenja vztrajala na tem, da Blagin izvede akrobacijo zavoljo dobrega posnetka. Obema so sodili.
Nesreča Maksima Gorkega ni pomenila konec projekta kot takega. Kasneje je padla odločitev o gradnji izboljšane verzije ANT-20bis, opremljene s šestimi močnejšimi motorji tipa M-34FRNV, ki so proizvedli do 1.200 KM.
A usoda novega velikana je bila prav tako tragična. Po 272 urah potniških in tovornih poletov je letalo 14. decembra 1942 strmoglavilo v Uzbekistanu. V tragediji je umrlo 26 potnikov in 10 članov posadke.
Po tej nesreči je bil projekt opuščen in ne ANT-20 niti ANT-20bis nista šla v serijsko proizvodnjo.
Žalosten konec svojega nesrečnega projekta pa njegov snovalec Mihail Koljcov ni dočakal. Potem ko je padel v nemilost pri Stalinu, je bil aretiran in 2. februarja 1940 ustreljen za »sodelovanje v zaroti proti Komunistični partiji in sovjetski oblasti«.
Preberite še:
Tupoljev: Pet najboljših letal legendarnega ruskega proizvajalca
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
