Zakaj so ruski carji ljubili svete norce

"Moskovski čudodelec Vasilij Blaženi", 2006. Slikar Vitalij Jurijevič Grafov

"Moskovski čudodelec Vasilij Blaženi", 2006. Slikar Vitalij Jurijevič Grafov

v-grafov.ru
Kdo je lahko užalil kralja in pri tem ostal nepoškodovan? Nag, umazan in momljajoč brezsmiselne besede, je lahko avtokrata oklical za krvoločneža - in potem bil celo povabljen na kraljevo pojedino.

Ko sta se leta 1570 car Ivan Grozni in njegova vojska približala mestu Pskov, je car nameraval ostro kaznovati prebivalce mesta za njihov večkratni poskus prepiranja z moskovskim carjem. Pskovčani so v pričakovanju groznega pokola vendarle prišli naproti Ivanu in ga pričakali s kruhom in soljo. Toda v nadaljevanju se je, kot pričajo letopisi, zgodil nenavaden primer. Nag moški, ves pokrit z umazanijo, se je ločil od množice in kralju izročil košček surovega mesa: "Ali Ivaška misli, da je v času posta pojesti kos živalskega mesa greh, pojesti toliko človeškega mesa, kot ga je že pojedel, pa ni greh?" - je zlonamerno vprašal berač. Namignil je na grozodejstva Ivana, ki je vsa ruska mesta kruto podredil Moskvi.

Kdo je lahko užalil kralja in pri tem ostal nepoškodovan? Samo sveti norec ali blaženi. To je bil eden izmed njih, Nikola Pskovski ali Salos (salos v grščini pomeni "sveti norec"). Po legendi je takrat Pskov rešil pred kaznijo - car se je sramoval svoje krutosti in zapustil mesto.

Blaženi v Rusiji

Blaženi so bili znani tako v starodavni Grčiji (najbolj znan je Diogen Sinopov, ki je živel v sodu), kot tudi v muslimanskih državah (sufiji), Indiji (bhakti), budističnih regijah (nyonpa) - v vsaki različici s svojimi lastnostmi. V pravoslavni tradiciji so jim pravili sveti norci, blaženi in celo »pohabljeni«. Ni naključje, da sta besedi "sveti norec" (юродивый) in "čudak" (урод) sorodni. Pravilno poimenovanje takšnih ljudi je "sveti norec v imenu Kristusa" - to poudarja, da vedenje blaženih ni posledica duševne bolezni, ampak verske obsedenosti.

To je razlika med svetimi norci in norčki - slednji se obnašajo komično in provokativno le v času praznikov. Pri svetem norcu je ekstatična norost prisotna celo življenje.

Koncept svete norosti je v Rusijo prišel iz pravoslavnega Bizanca. Najstarejši izmed znanih ruskih svetih norcev, Blaženi Izidor, je živel v Rostovu v drugi polovici 15. stoletja. Njegov vzdevek je bil "Tverdislov" - očitno zato, ker je stalno ponavljal isto besedo ali besedno zvezo. Izidor je živel v močvirju, namesto oblačil je uporabljal posušeno resje. Govorilo se je, da je zanikal knežjo oblast. V 16. stoletju so ga posthumno uvrstili med svetnike.

Blaženi Izidor Tverdislov

V 16. stoletju je sveta norost postala resnično priljubljena v Rusiji. Sveti norec Arkadij iz Vjazme je bil, po legendi, obdarjen s sposobnostjo videti kače, ki se skrivajo v vrčih in loncih, in jih večkrat »izganjal« in razbijal te lonce. V Rostovu se je pojavil Janez Vlasatij, v Moskvi pa so leta 1547 kanonizirali Maksima Moskovskega, ki je živel stoletje pre in po legendi hodil okrog popolnoma nag. Čeprav o njegovem življenju skoraj nič ni bilo znanega, so ga tudi častili kot svetega norca.

Tako kot Maksim, je vse življenje preživel nag tudi najslavnejši moskovski sveti norec, Vasilij Blaženi, po katerem je poimenovana tudi cerkev na Rdečem trgu. V njegovi biografiji so se združile vse klasične legende o svetih norcih: hodil je nag, delal nered na tržnici in lomil posode ter seveda cesarju očital njegovo krutost. Lahko rečemo, da so sveti norci s svojim vedenjem poskušali spominjati na Kristusa, ki je hodil v capah, pridigal in bil preganjan od oblasti.

Svetišče Vasilija Blaženega znotraj katedrale

Sveto norost in svete norce je propagiral sam car Ivan. Znano je, da je nosil grob svetega Vasilija Blaženega, prav pod njegovo oblastjo pa sta med svetnike uvrstili Prokopija, Janeza Ustjuškega in Maksima Moskovskega. Ker je bil prvi moskovski car, si je prizadeval pokazati svojo resnično religioznost in celo pobožnost - po grški pravoslavni tradiciji so bili sveti norci najbolj resnični in najbolj preprosti verniki. Za Ivana so bila ta dejanja del njegove verske in socialne politike.

Svetniki ali prevaranti?

Maksim Blaženi. Ikona, XVIII. stoletje, Državna Tretjakovska galerija

Pod sinom Ivana Groznega Fjodorja Jovanoviča (1557-1598), pobožnega in tihega carja, je ruska sveta norost doživela pravi razcvet. Takoj po kronanju Fjodora so se na grobu Vasilija Blaženega začeli dogajati čudeži, leta 1588 pa so ga kanonizirali in pokopali na cerkvenem dvorišču katedrale Pokrova na Rvu, ki se je od takrat začela imenovati katedrala Vasilija Blaženega. Omeniti velja, da je bilo to praznovanje sovpadalo z obiskom carigradskega patriarha Jeremija v Moskvi - s kanonizacijo svetega norca so moskovski car in cerkvene oblasti želele izkazati svojo pobožnost uglednemu gostu.

Toda grešniki vedno sobivajo s svetniki. Do 1630-ih so cerkvene oblasti spoznale, da sveto norost pogosto uporabljajo tudi prevaranti. Patriarh Joasaf leta 1636 je zapisal: "Nekateri se pretvarjajo, da so nori, trenutek za tem pa jih vidijo, da so čisto normalni," leta 1646 pa je svetim norcem prepovedal, da bi stopali v cerkve, ker "verniki ne morejo slišati božanskega petja zaradi njihovih krikov in cviljenja." V istem obdobju so »resnični« sveti norci v očeh ljudi postali preprosto neumni in duševno bolni ljudje, ki jim je norost dala avro svetosti. Takšne ljudi so začeli imenovati "dobri sveti norci"

Katedrala Pokrova na Rvu, znana tudi kot Katedrala Vasilija Blaženega

Med množico je sveta neumnost postala priljubljena prav v 17. stoletju, ko se je oblikovala večina "ljudskih" življenjepisov delovanja teh ljudi. Kljub primerom prevare so bili sveti norci še vedno dobrodošli v kraljevem domovanju. Grški pravoslavni duhovnik in pisatelj Pavel Alepski, sin Antiohijskega patriarha Makarija III., ki je prišel v Rusijo v letih 1654-1656, se je pogovarjal s patriarhom Nikonom in videl, kako ta spoštljivo ravna s svetim norcem: "Na ta dan je patriarh posadil k sebi za mizo novega Salosa, ki je hodil nag po ulicah. Vanj verjamejo zelo močno in ga neomejeno častijo kot sveto in krepostno osebo. Ime mu je Kiprian; pravijo mu Božji človek. Patriarh ga je nenehno stregel s hrano z lastnimi rokami in mu nalival iz srebrnih kozarcev, iz katerih je pil tudi sam in do konca jedi, pri čemer je vse zadnje kaplje dobil v svoja usta zaradi posvečenja in podobno. Bili smo presenečeni."

Zanikanje in ponovno rojstvo

Presenečenje nadškofa ni bilo naključje: grška pravoslavna cerkev je takrat že skoraj vse svete norce smatrala za prevarante. Leta 1666 sta Makarij III in njegov sin Pavel spet prišla v Moskvo, da bi sodelovala pri Velikem moskovskem zboru, ki je obsodil lažno sveto norost v posebnem kanonu. Postopoma je čaščenje svetih norcev upadalo: od 1659. Vasilija Blaženega se v spominski katedrali v Kremlju ne spominjajo, že leta 1682 pa so se ga spomnili le v katedrali Pokrova na Rvu, kjer so ostale ohranjene njegove relikvije.

Končni udarec sveti norosti je zadal Peter Veliki. Napisal je: "Zaradi takšnih neumnosti ... država ... trpi veliko škodo. Vsak pameten človek naj razmisli, koliko tisoč je v Rusiji tako lenih preprostežev... s svojo predrznostjo jedo trud ostalih ljudi ... Resnično, ne obstaja brezpravni red ljudi! "Od začetka 18. stoletja so takšni ljudje lahko bili poslani v mučenje in v zapor. Vendar so po Rusiji še dolgo časa hodili "blagoslovljeni" romarji in popotniki in prosjačili "v imenu Kristusa" in izkoriščali hrepenenje ruskega ljudstva po sveti norosti.

Med postsovjetsko rehabilitacijo pravoslavne vere in pravoslavne cerkve je pojav svete norosti ponovno zaživel. Leta 1988 je bila pri Krajevnem svetu Ruske pravoslavne cerkve kanonizirana blažena Ksenija Peterburška, ki je živela v 18. stoletju. In to ni zadnji primer v novejši ruski zgodovini.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke