Kako je Rusija osvobajala Balkan

»Na deset tisoče, na sto tisoče kristjanov je umorjenih in izbrisanih z obličja sveta. Naši bratje umirajo ob pogledu na to, kako jim onečaščujejo sestre, matere morajo gledati, kako njihove otroke mečejo v zrak in nabadajo na bajonete. Naselja se iztrebljajo, cerkve se lomijo na koščke.« Tako čustveno je Fjodor Dostojevski v Dnevniku pisatelja reagiral na kruto zatiranje aprilske vstaje v Bolgariji leta 1876 s strani Turkov.

Proti koncu 19. stoletja je Otomanski imperij izgubil že večino svoje nekdanje moči in slave. Romunija, Srbija in Črna Gora so dejansko že zdrsnile iz rok turških sultanov. Čeprav v svetu še niso bile uradno priznane in so ohranile vazalni odnos in obveznosti do Otomanskega imperija, so v praksi bile samostojne države. Bolgari so imeli manj sreče. Ker so živeli nedaleč od osrčja Visoke porte, niso mogli vzpostaviti lastne države, vsi njihovi poskusi upora pa so bili krvavo in brez milosti zadušeni.

Krutost do bolgarskega prebivalstva je izzvala velik val neodobravanja po vsem svetu, med drugim tudi v Rusiji. Ko sta oktobra 1876 Otomanskemu imperiju napovedali vojno Srbija in Črna Gora, se je v boj proti Turkom odpravilo tudi več kot pet tisoč ruskih prostovoljcev. »Posestnik, kmet, upokojeni vojak, oficir – vsi so se odpravili na vojno, kjer se je poleg krvi bratov Srbov pretakala tudi ruska,« je pisal neimenovani sodobnik takratnega časa. (S. Kočukov. Ruski vojak v balkanski krizi sredi sedemdesetih let 19. stoletja. Saratov, 2011) A vojna se je končala s porazom zaveznikov.

Naslednje leto je Rusija tudi uradno stopila v vojno proti Turkom. Ključno vlogo v tem pa ni odigrala oblast ampak družba, ki je dobesedno prisilila carja Aleksandra II. da izpolni svojo moralno dolžnost pred bratskim narodom in kaznuje krute Turke: »Na vojno! Mi smo močnejši od vseh!« je klical tudi Dostojevski.

24. aprila 1877 je ruska vojska z dvesto tisoč vojaki skupaj s šestimi družinami (mišljena je vojaška formacija, op. prev.) bolgarskih prostovoljcev stopila na ozemlje zavezniške Romunije, od koder so junija prečkali čez Donavo v Otomanski imperij. »Iztrgati iz rok Turkov Bolgarijo, kjer so ti storili toliko gorja« tako se je glasil vojni cilj v uradnih dokumentih ruskega generalštaba. (Rusko-turška vojna: ruski in bolgarski pogled. 1877-1878. Zbornik spominov. Moskva, 2017).

Prvi del vojne se je za rusko stran končal več kot uspešno. Vojska je hitro zavzela strateško pomembno utrdbo Nikopolj in dosegla prav tako pomemben prelaz Šipka v Balkanskem gorovju, od koder se je odpirala pot proti Istanbulu.

A za odločilni pohod na otomansko prestolnico ni bilo dovolj rezerv, poleg tega so Turki pripravili Rusom neprijetno presenečenje, potem ko je dvajset tisoč glava turška vojska Osmana Paše nepričakovano zavzela mesto Pleven, s čimer je ustavila nadaljnji ruski prodor in ogrozila prečkanje Donave. »Če bi bili Turki hitrejši, bi bila naša vojska v najboljšem primeru pregnana z reke, v najslabšem pa potopljena v njej,« je zapisal znani ruski vojaški slikar Vasilij Vereščagin, ki je takrat služil v vojni.

Bitke se niso divjale zgolj na Balkanu ampak tudi na Kavkazu, a tamkajšnja fronta je bila za obe strani drugotnega pomena, glavno bojišče je bilo v Bolgariji. Tukaj velja izpostaviti obrambo trdnjave Bajazet, ki jo je branila majhna ruska garnizija s 1.500 možmi. 23 dni so se upirali precej številčnejši dvajset tisoč glavi sovražnikovi vojski, vse dokler niso bili odrešeni.

9. avgusta 1877 je bila ruska vojska postavljena pred novo veliko preizkušnjo, potem ko so se Turki odločili prevzeti iniciativo. Turška vojska je s 40.000 možmi napadla prelaz Šipka, ki ga je branil rusko-bolgarski odred z vsega 7.000 vojaki. Bitka se je končala z velikimi izgubami na obeh straneh (2.500 na rusko-bolgarski in 6.000 na turški), branitelji pa so uspeli odbiti napad in obranili svoj položaj.

Ključna točka v rusko-turškem spopadu je bilo mesto Pleven. To je doživelo več krvavih spopadov, Turki pa so zdržali v njem vse do začetka zime, ko jim je ruska vojska presekala oskrbovalno pot do Sofije. 10. decembra se je Osman Paša odločil za preboj, vendar je po neuspešnem poskusu kapituliral.

Po zavzetju Plevna se je rusko poveljstvo nepričakovano odločilo, da vojska ne bo čakala na konec zime – namesto tega so začeli prodor na vseh frontah. V prid tej odločitvi je govorilo tudi dejstvo o številčni premoči na balkanski fronti: 554.000 ruskim in 47.000 romunskim vojakom je stalo nasproti le 183.000 turških, poleg tega je po zavzetju Plevna v vojno ponovno stopila tudi Srbija.

Med ofenzivo so bili Turki najprej poraženi pri Plovdivu, Adrianopel (Edirne) pa so za sabo pustili brez boja, tako da se je ruska vojska znašla pred vrati Istanbula. Takrat pa se je v konflikt vmešala Velika Britanija, ki je vsakršno morebitno zasedbo otomanske prestolnice, čeprav začasno, označila za nedopustno. 13. februarja je eskadra admirala Hornbyja s šestimi oklepnicami in fregatami zaplula v Dardanele in se zasidrala v Marmarskem morju.

Rusija, ki ni bila pripravljena na vojno z Britanci, je 3. marca 1878 z Otomanskim imperijem podpisala mirovni sporazum v San Stefanu. Po njem so morali Turki Rusiji odstopiti del ozemlja na Kavkazu in Balkanu, podeliti neodvisnost Romuniji, Srbiji in Črni Gori ter avtonomijo Bosni in Hercegovini. A glavni pogoj za mir je bila ustanovitev bolgarske države med Črnim in Egejskim morjem. Dogovorjeno je bilo, da bo Bolgarija prvih nekaj let pod rusko upravo.

Evropske sile so bile presunjene nad tako nenadno krepitvijo ruskega položaja na Balkanu. Z mirovnim sporazumom je Rusija preko svojega satelita Bolgarije dobila praktično prost dostop do Sredozemskega morja. Kmalu se je na britansko pobudo formirala protiruska koalicija, ki jo je ruski veleposlanik v Istanbulu takole komentiral: »Evropa nam priznava pravico samo do tega, da tepemo Turke, prelivamo rusko kri in trošimo ruski denar, nikakor pa ne, da bi iz tega potegnili kakršnokoli korist zase ali za svoje zaveznike po lastni presoji.« (Rusko-turška vojna: ruski in bolgarski pogled. 1877-1878. Zbornik spominov. Moskva, 2017).

Rusiji je grozila vojna z združeno Evropo in tako je bila že istega leta (1878) prisiljena v revizijo mirovnih pogojev iz San Stefana na mednarodnem kongresu v Berlinu. Neodvisnost Romunije, Srbije in Črne Gore je bila potrjena, a so bili precej okrnjeni ozemeljski apetiti novonastalih držav. Bosna in Hercegovina je, namesto da bi dobila avtonomijo, prišla pod »začasno« avstroogrsko okupacijo. V manj kot 20 letih je njeno ozemlje uradno prišlo pod oblast Dunaja.

Zgodila se ni niti Velika Bolgarija. Namesto nje sta bili vzpostavljeni ozemeljsko precej okrnjena vazalna kneževina s prestolnico v Sofiji in avtonomna provinca Vzhodna Romunija, ki je še vedno spadala pod Otomanski imperij. Na ta način je Rusija izgubila dostop do Sredozemlja, za pomoč pri reviziji sporazuma iz San Stefana pa je Otomanski imperij Britancem odstopil Ciper.

Preberite še:

Kako je Krim postal del Rusije?