Kako so štirje sovjetski znanstveniki 274 dni pluli na ledeni plošči

MAMM/MDF/russiainphoto.ru
Bili so prvi na svetu, ki so se podali na takšno pustolovščino. Zaradi mraza, vetra in lomljivega ledu je bila njihova ekspedicija izjemno tvegan podvig.

6. junija 1937 je bil v zgodovini raziskovanja Arktike dosežen pomemben mejnik. Prav tega dne so namreč sovjetski znanstveniki ustanovili prvo polarno znanstvenoraziskovalno postajo na drseči ledeni plošči, ki so jo poimenovali Severni pol-1 (Severnij Poljus-1).

Štirje člani odprave in pes po imenu Veseli so postali začasni prebivalci ogromne ledene plošče, ki je merila 3 kilometre v širino in 5 kilometrov v dolžino z debelino ledu več kot tri metre. V načrtu je bilo, da znanstveniki opravijo nujna raziskovalna dela, medtem ko plošča drsi na jug proti Grenlandiji.

V tridesetih letih 20. stoletja je bilo raziskovanje arktične regije neizmerno zahtevnejše kot danes v dobi jedrskih ledolomilcev. Predvideno je bilo, da bo postaja zagotavljala izvajanje znanstvenih poskusov praktično skozi vse leto, česar ni bilo mogoče doseči na noben drug način. Med nalogami na seznamu znanstvenikov postaje Severni pol-1 so bila meteorološka opazovanja, zbiranje hidrometeoroloških, hidrobioloških in geofizičnih podatkov, sprotno merjenje globine morja »po poti« in zbiranje vzorcev z morskega dna. Poleg tega so morali »polarniki«, kakor so jim pravili, vzdrževati radijsko postajo in s poročanjem o vremenu podpirati prvi polet brez postanka iz ZSSR v ZDA čez Severni pol, na katerega se je podala ekipa Valerija Čkalova.

Ekipa znanstvenikov na postaji je imela zagotovljeno zalogo hrane za 700 dni. Nihče sicer ni računal, da bo odprava trajala tako dolgo, vendar so načrtovalci skrbno predvideli propad oz. izgubo dela živil in na koncu se je izkazalo, da so imeli prav. »Doma smo naložili 150 kilogramov pelmenov,« je v svojih spominih Led in plamen zapisal vodja postaje Severni pol-1 Ivan Papanin: »Bili so zamrznjeni, a zaradi dolge poti in pomladnega vremena so se spremenili v kašo neprijetnega vonja. Morali smo jih zavreči in namesto njih vzeti nekaj suhega svinjskega in govejega mesa. Na postaji smo odkrili še eno izgubo. Ramsteki, ki so jih z ljubeznijo pripravili najboljši kuharji, so se prav tako izkazali za neužitne.« Nekajkrat so se znanstveniki poskusili tudi v lovu in poskušali uloviti brkatega tjulnja, ki je zataval na ledeno ploščo, ter družino polarnih medvedov, a neuspešno.

Za bivanje jim je služila skoraj štirimetrska ponjava, izolirana z dvema slojema perja navadne gage (vrsta race). Ko so ugotovili, da je sneg precej dober gradbeni material, pa so si znanstveniki iz njega postavili pravi »dvorec«. Za raziskovalna dela so člani odprave s sabo imeli še posebne gumirane šotore, dva čolna, dva kanuja in lahke sani iz jesenovega lesa.

Postaja je drsela na jug skupaj s ploščo z dokaj visoko hitrostjo – okoli 20 milj na dan. »Ledena plošča nam je povzročala mnogo fizičnega napora. Prvih nekaj tednov smo bili tako utrujeni, da sem v rokah komaj držal svinčnik, s katerim sem delal redne zapiske v dnevnik,« je zapisal Papanin.

Arktično poletje s temperaturami, ki so segale nekaj stopinj nad ničlo, ter izmenjujoči se snežni meteži in nalivi dežja so polarno postajo popolnoma odrezali od sveta. Za letala preprosto ni bilo primernega pristajalnega prostora, saj je bila ledena plošča prekrita s slojem ledene vode. »Jezer na plošči je toliko, da bi jim lahko začeli dajati imena … Hodil sem gledat, kako se premika voda po naši plošči. Na enem mestu se je naredil celo slap: če padeš tja not, ne prideš več nazaj.«

Radijski operater odprave Ernest Krenkel je v domov v Sovjetsko zvezo redno poročal o opravljenih znanstvenih delih ter podrobno opisoval potek življenja z najbolj nenavadne odprave na svetu. V tistem času so bili priljubljeni t. i. radijski maratoni, tekom katerih so se lahko s polarno postajo povezali radijski amaterji iz daljne južne Avstralije ali Havajev, ki so prav tako spremljali usodo sovjetskih polarnikov.

Septembra so člani odprave že začutili prihod arktične zime. Dan za dnem je postajalo vse temneje, sonce se je pomikalo nizko nad obzorjem, temperatura se ni več dvignila nad ledišče in začelo je snežiti. »Sunki vetra so pihali do dvajset metrov (na sekundo). Na celini redko opažamo tak pojav! Veter nas je metal po tleh. Nemogoče je bilo stopiti iz šotora na svež zrak, v našem bivaku pa je bilo hkrati hladno in zadušljivo. Občasno smo čutili celo omotico,« se spominja Papanin.

Ko se je ledena plošča približevala Grenlandiji, se je led začel lomiti, pojavljale so se razpoke in od ploskve so se trgali manjši kosi. Polarniki so ponoči poslušali, kako se led trga narazen dobesedno pod njimi. »Obkrožajo nas razpoke in velike vodne površine … Sani in kanuje je že zasul sneg. Prebiti se do baze z živili je nemogoče ...« Tako je v dnevniku 29. januarja zapisal Papanin.

Nevihta, ki je nastopila v začetku februarja in trajala skoraj en teden, je povzročila, da so območje okoli postaje prekrile razpoke širine 2-5 metrov. Skladišče hrane je bilo pod vodo, skladišče s tehnično opremo pa odrezano od bivaka. Poleg tega je bila pod samim bivakom opažena razpoka. »Preselili se bomo v bivališče iz snega. Koordinate bom sporočil še danes. V primeru prekinitve zveze, prosim ne skrbite,« je sporočil radijski tehnik na celino.

19. februarja 1938, nekaj deset kilometrov od grenlandske obale, sta dva sovjetska parna ledolomilca Tajmir in Murman končno pobrala znanstvenike z ostankov nekdaj ogromnega ledenega otoka. Polarno postajo je ob odhodu znanstvenikov z leden plošče obdajala zaplata ledu, ki je merila samo še 300 metrov v dolžino in 200 metrov v širino.

V 274 dneh so polarni raziskovalci na ledeni plošči prepotovali več kot 1.500 milj. Doma so jih pričakali kot prave junake, kmalu pa so to postali tudi uradno. Za izjemen podvig pri osvajanju Arktike so vodja postaje Ivan Papanin, meteorolog in geofizik Jevgenij Fjodorov, radijski operater Ernst Krenkel ter hidrobiolog in oceanograf Pjotr Širšov prejeli odlikovanje herojev Sovjetske zveze. Prvi tovrstni odpravi na Severni pol je v ZSSR sledilo še 30 podobnih. Danes, v sodobni Rusiji, so te odprave stalnica.

Preberite še:

Skrivnost »Spodnjega modrega« jezera na Kavkazu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke