Cena pridobivanja nafte je bila v arabskih državah vedno nizka. Med članicami Organizacije držav izvoznic nafte so tudi Saudova Arabija, Irak in Iran. Te države so zmeraj imele možnost zmanjšati ali povečati cene svojih naftnih izdelkov na svetovnih trgih zavoljo vpliva na svetovno gospodarstvo. Saudova Arabija kot nesporno največji proizvajalec, je to možnost v preteklosti že izkoriščala – in na neki točki je takšna politika pripomogla tudi k padcu Sovjetske zveze.
Trenutni padec cen nafte še vedno ni nič v primerjavi s padcem leta 1973. 17. oktobra tistega leta je celotna Organizacija arabskih držav izvoznic nafte (OAPEC) s podporo Egipta in Sirije prenehala prodajati surovo nafto v države, ki so podpirale Izrael v jomkipurski vojni proti Egiptu in Siriji. Te države so bile Kanada, Japonska, Nizozemska, Združeno kraljestvo in Združene države. Embargo so spremljali postopni mesečni rezi v proizvodnji. Do decembra 1973 je proizvodnja držav OAPEC padla na četrtino v primerjavi s septembrom.
Leta 1973 je ameriška proizvodnja nafte znašala samo 16,5 odstotka v globalnem smislu. Država je bila ena glavnih uvoznic surove nafte. Čeprav so bile ZDA in druge omenjene države veliki uvozniki nafte, so si članice OAPEC zaradi nizkih proizvodnih stroškov ta embargo lahko privoščile. Njihova odločitev je sprožila svetovno recesijo in gospodarsko krizo. Proti koncu embarga leta 1974 je cena nafte narasla s 3 dolarjev za sodček na 12 dolarjev, v ZDA še za več.
Saudski šejki so si hitro nakopičili izjemno bogastvo. Ta situacija je bila zelo koristna tudi za Sovjetsko zvezo, ki je povečala lastno proizvodnjo nafte in zemeljskega plina ter hitro postala eden od vodilnih svetovnih proizvajalcev. Nafta in plin sta znašala več kot polovico državnih prihodkov.
V ZDA je medtem brezposelnost narasla za dvakrat, BDP pa je padel za 6 odstotkov. A Združene države so že pripravljale protiukrep, da prepričajo Saudovo Arabijo, da ravna v skladu z njihovimi interesi.
Naftna kriza leta 1973 je imela dolgoročne posledice. Japonski avtomobili, s katerimi je bilo z enim polnjenjem goriva moč prevoziti skoraj dvakrat daljšo razdaljo, so zavzeli avtomobilski trg, medtem pa so ZDA in druge zahodne države začele iskati nova naftna nahajališča in izboljševati lastno tehnologijo za črpanje. Sovjetska zveza je na drugi strani še zmeraj kovala velike dobičke od prodaje nafte.
Leta 1979 je islamska revolucija v Iranu povzročila hude reze v lokalni proizvodnji nafte, kar je privedlo do nadaljnje rasti svetovnih cen nafte. Iraško-iranska vojna, ki se je začela septembra 1980, je samo še poslabšala situacijo. Do začetka osemdesetih se je skupen napor ZDA in zahodnih držav izplačal: Zaradi viška proizvodnje so začele cene nafte ponovno padati. Leta 1981 je ameriška administracija sprostila nadzor nad cenami naftnih proizvodov in hkrati znižala davke. Cena je vztrajno padala vse od leta 1980 naprej.
V takšnih razmerah so vse države vključno z ZSSR začele razmišljati o alternativnih energetskih virih, vključno z jedrsko energijo. Leta 1986 se je zgodila černobilska nesreča in še vedno ni jasno, ali je bil razlog za katastrofo morda zahteva sovjetskih oblasti po povečanju proizvodnje energije. Kakorkoli že, nesreča je zadala hud udarec sovjetskemu gospodarstvu in energetski industriji.
Kmalu po tem istega leta je takratni direktor ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA) William Casey odšel v Saudovo Arabijo. Tam naj bi se po navedbah Reaganovega varnostnega svetovalca Richarda Allena s kraljem Fahdom dogovoril o tem, kar je sledilo. Saudska država je zadnjih šest let postopoma povečevala svojo proizvodnjo, ko pa se je Casey septembra vrnil domov, je ta skokovito narasla, čeprav so bile cene še zmeraj nizke.
V štirih mesecih je proizvodnja nafte v Saudovi Arabiji narasla z dveh na deset milijonov sodčkov dnevno, cena pa je z 32 dolarjev za sodček padla na 10. Za sovjetsko gospodarstvo, ki se je medtem navadilo na velike dobičke od prodaje nafte, je bil to smrtni udarec. Samo leta 1986 je ZSSR izgubila več kot 20 milijonov dolarjev (okoli 7,5 odstotka letnega državnega prihodka), ob tem, da je že beležila velik proračunski primanjkljaj.
A nizke cene so obenem kaznovale tudi saudsko gospodarstvo. Zakaj so potem šli v zviševanje proizvodnje? Allen meni, da je Casey šejkom ponudil finančno pomoč v zameno za ta korak. To domnevo podpira tudi dejstvo, da se je leta 1986 80 odstotkov saudske nafte prodajalo preko ameriških naftnih podjetij – Exxon, Mobil, Texaco in Chevron.
Sovjetska zveza je po naftni krizi 1985-1986 padla v recesijo, ki je sesula že tako načeto sovjetsko gospodarstvo. Leta 1986 so zunanja posojila ZSSR znašala 30 milijard dolarjev, leta 1989 pa že 50 milijard.
Cena saudske nafte se je do prvega desetletja 21. stoletja ponovno dvignila in dosegla profitabilnost, vendar se saudske oblasti s cenami niso kaj dosti obremenjevale, saj so najverjetneje imele še precej rezerv iz sedemdesetih let, ko je bila nafta hiperprofitabilna. Korist od tega so imele tudi ZDA – leta 1986 so ameriški bencinski servisi ponujali brezplačno gorivo za promocijo.
Naftna kriza je izjemno pripomogla k zmagi ZDA v hladni vojni proti ZSSR. Gospodarska recesija je Mihaila Gorbačova prisilila v izjemno nepriljubljene politične odločitve. Poskus reforme vladnega sistema (perestrojka) je bil večinoma obsojen na propad zaradi pomanjkanja sredstev. Gorbačovova populistična retorika pri obubožanem prebivalstvu pa seveda ni bila dobro sprejeta. Ljudje so zahtevali odgovornost za kratkovidna dejanja, nakar je na sceno stopil Boris Jelcin in proti koncu osemdesetih je bil kolaps Sovjetske zveze neizogiben.
Preberite še:
Kako je Stalin poskušal zasesti Iran
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
