Vstaje v času epidemij: Kako so izbruhe bolezni v Rusiji spremljali nemiri

Francoska satirična ilustracija, ki upodablja nevarnost kolere v Rusiji.

Francoska satirična ilustracija, ki upodablja nevarnost kolere v Rusiji.

Getty Images
Prebivalci Rusije v preteklosti mnogokrat niso razumeli, zakaj je karantena ključnega pomena za zajezitev širjenja bolezni v času epidemij, zato so pogosto protestirali in tako nemalokrat še poslabšali stanje.

Ko se je leta 1654 med epidemijo kuge v Rusiji pokazala potreba po karanteni prebivalstva, je bilo že prepozno. Epidemija je bila uničujoča in je pokosila okoli 700.000 življenj.

Do druge polovice 18. stoletja je bila javnost že bistveno bolje osveščena o posledicah epidemij nalezljivih bolezni. Katarina Velika se je leta 1768 dala cepiti proti črnim kozam, eni od najbolj razširjenih nalezljivih bolezni tistega časa, in vztrajala na tem, da isto storijo tudi vsi člani njenega dvora. A tri leta kasneje je Rusijo napadla kuga.

Moskovski kužni nemiri leta 1771

Kugo so v mesto prinesli ruski vojaki, ki so se vračali iz vojne proti Otomanom. Zaradi slabih varnostnih ukrepov se je bolezen razširila zelo hitro. Julija 1771 je od kuge v Moskvi umiralo že po 1.000 ljudi na dan. Oblasti, vključno z guvernerjem, so v strahu pobegnile iz mesta in začeli so se nemiri.

Trupla umrlih so ležala po ulicah in domovih, oblasti pa niso imele na voljo sanitarnih skupin, ki bi jih pobirale in pokopavale, zato so to delo prevzeli zaporniki, ki so kljub (tistemu času primernim) zaščitnim oblekam množično umirali.

Med vso to paniko so se razširile govorice, da bi kugo lahko zaustavila določena ikona. To so obesili nad mestna vrata in ljudje so plezali gor, da bi jo poljubljali, zaradi česar je nastala velika gneča in bolezen se je razširila kot požar. Moskovski metropolit Ambrozij (1708-1771) je poskušal prekiniti zbiranje, saj je vedel, da bo to le poslabšalo situacijo. A njegov poskus umakniti ikono je naletel na odpor – množice so vdrle v Kremelj in oplenile starodavni samostan Čudova. Naslednji dan je bil metropolit ujet in linčan s strani množice v Donskem samostanu, kjer se je skrival.

Katarina Velika je nato poklicala generala Pjotra Jeropkina in mu dala pooblastila, da vzame stvari v svoje roke in napravi red. Jeropkin je poveljeval okoli 10.000 vojakom, ki so vstopili v mesto in zadušili upor. 16. in 17. septembra 1771 je Jeropkin napadel protestnike s strelnim orožjem in topovi, pri čemer je umrlo več kot 100 ljudi. Nadaljnjih 300 je bilo kasneje obsojenih na smrt ali izgnanstvo.

Po protestu so v Moskvo prišli dodatni štirje regimenti, da bi zagotavljali varnost, vzpostavljena je bila stroga karantena. Zgodovinarji sicer poudarjajo, da protesti niso vzniknili samo zaradi karantene, pač pa predvsem zaradi revščine, dolgotrajne vojne z Otomani in slabih življenjskih pogojev večine ljudi tistega časa.

Protesti v času kolere 1830-1831

Epidemija kolere je izbruhnila v zgodnjih tridesetih letih 19. stoletja po rusko-turški vojni 1828-1829, ponovno pa so jo povzročili vojaki, ki so se vračali z bojišča. Bolezen, ki so jo ljudje najprej dojeli kot še eno kugo, se je širila po južnih delih Rusije. Knez Arsenij Zakrjevski, takratni notranji minister, je bil zadolžen za varnostne ukrepe in je uvedel strogo karanteno na vseh večjih cestah. Carina je blokirala na tisoče vozov z blagom, trgovina je obstala, vasi in manjša mesta pa so ostala brez zalog. Kmalu so se v več delih Rusije začeli protesti.

Sanktpterburški nemiri

Nenaden pojav bolezni, izjemno grdi simptomi in dejstvo, da se je bolezen pojavila po prehranjevanju so med ljudmi spodbudili govorice, da gre pri koleri za neke vrste zastrupitev. Ljudje so začeli sumiti, da sovražnik zastruplja njihove vodnjake in da bolezen prenašajo celo zdravniki!

Zdravniki so svetovali ljudem, naj s sabo nosijo stekleničke belilnega praška (kalcijevega hipoklorita) in si z njim stalno drgnejo obraz in roke za zaščito pred boleznijo. A mnogi so v teh stekleničkah videli strup, zato so zdravniki postali prve žrtve napadov.

4. julija 1831 je skupina ljudi poskušala opleniti in požgati bolnico, kjer so ležali bolniki s kolero. Ubitih je bilo več zdravnikov in častnikov. Glavni nemiri so se zgodili na trgu Sennaja, kjer je bil nastanjen regiment Izmajlovske carske garde. Car Nikolaj I. se je tam pojavil pred javnostjo, kar je pomagalo zajeziti proteste. Po vrnitvi domov je sežgal vse svoje obleke in dolgo časa preživel v banji.

Nemiri v Stari Russi

22. julija 1831 so se začeli protesti v Stari Russi v Novgorodski regiji, potem ko so se razširile govorice, da varnostni ukrepi ne pomagajo in da vladni uslužbenci v bistvu širijo bolezen, ter da je nekdo zastrupil vodo. Zvečer je množica ljudi začela pobijati lokalne zdravnike, nato predstavnike mestnih oblasti in se na koncu podala na roparski pohod. Skupine protestnikov so preplavile državo, pri čemer so jemale za talce in pobijale zemljiške posestnike in državne uradnike.

Po treh dneh so oblasti v mesto poslale bataljon vojakov, da bi aretirali vstajnike, a spopadi so se nadaljevali, saj so se zgodili upori tudi v vojaških vrstah. Nekatere častnike in generale so ubili lastni vojaki. Upor je bil zadušen šele po enem tednu, potem ko je car Nikolaj I. vzel stvari v svoje roke. Po njegovem ukazu so regimenti streljali na razburjeno množico. Po dolgem procesu je bilo usmrčenih ali izgnanih več kot 3.000 vojakov in tlačanov.

Sevestopoljska vstaja

Dve leti pred tem, leta 1828, je bil Sevastopolj že pod karanteno zaradi lokalne epidemije, za katero nihče ni zares vedel, ali gre za kugo ali kolero, vendar so bili izvedeni strogi ukrepi. Leta 1829 je vsak, ki je bil tam, moral za dva tedna v karanteno, zaradi cestnih zapor okoli mesta pa je začelo primanjkovati hrane. Ljudje so se pritožili oblastem, a brez uspeha.

Z izbruhom kolere leta 1830 se je karantena dodatno zaostrila in ljudem je bilo prepovedano zapuščati domove. V eni od mestnih četrti so ljudje nasprotovali ukrepom in dva pehotna bataljona sta bila poslana, da stražita karantensko območje. A že v nekaj urah so protestniki preplavili mesto, v kaosu je bil ubit guverner Nikolaj Stolipin, vstaji pa so se pridružili tudi vojaki. Ljudje so bili besni v prepričanju, da kuge sploh ni. Oblasti so jih zelo slabo informirale o izbruhu kolere. Kar jih je še posebej razjezilo, je bilo zaprtje cerkva. Večina ljudi ni razumela, na kakšen način se bolezen širi in so mislili, da je vse skupaj nekakšno hudičevo delo.

Štiri dni kasneje je v mesto vstopila vojaška divizija in zadušila upor. Okoli 6.000 ljudi je bilo aretiranih, sedem voditeljev upora obsojenih na smrt, okoli 1.000 udeležencev obsojenih na prisilno delo, več kot 4.000 civilistov pa preseljenih v druga mesta. A ukrepi so se izkazali za učinkovite, saj v prihodnjih letih v Sevastopolju ni bilo več nobenega izbruha kolere.

Preberite še:

Ruski humor v času karantene

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke