Od traktorista do tankovskega asa: O življenjski poti Anatolija Raftopula

Anatolij Anatoljevič Raftopulo se je rodil v poljskem mestu Chełm, ki je bil takrat še del Ruskega imperija. Rus grškega porekla se je leta 1914 z družino preselil na Krim, kjer je dočakal začetek prve svetovne vojne. Anatolijevo življenje je bilo turbulentno. Državljanska vojna mu je vzela starša in postal je sirota.

Njegovo življenjsko usodo je zapečatila odločitev, da se zaposli kot voznik traktorja, s čimer se je preživljal vse do leta 1929, ko je nastopil vojaško služenje.

Anatolij Raftopulo je služil v 9. konjeniški diviziji, kjer je dokaj hitro napredoval po vojaški hierarhiji. Velik del dotedanjih konjeniških divizij je bil pretvorjen v tankovske enote. Največ kadra je vojska črpala med tistimi s predhodnimi tehničnimi znanji in bivši traktoristi so bili najprimernejši za to dolžnost.

Pehota na tanku BT-7

russiainphoto.ru

Raftopulo je leta 1932 prevzel poveljstvo nad oklepno eskadro, v letih 1934 in 1935 pa je poveljeval tankovskemu vodu. Ker se je v poveljniški funkciji izkazal, je bil leta 1937 poslan v tankovsko šolo v Uljanovsku, nato pa je služboval na Daljnem vzhodu. V bojnih akcijah je prvič sodeloval v sestavi 23. mehanizirane brigade pri jezeru Hasan proti Japoncem. Za izkazano junaštvo med bitko je prejel odlikovanje rdeče zvezde.

Med veliko čistko, ki je zarezala tudi v vojsko, je bil Anatolij začasno odstranjen iz vojske pod obtožbo, češ da je »skrival svoje grško poreklo«. Po krajšem času bivanja v Hersonu se je ponovno vrnil v vrste Rdeče armade v sestavo 36. tankovske brigade. Svoj drugi bojni krst je doživel v zimski vojni proti Finski, kjer je bil še drugič nagrajen z odlikovanjem rdeče zvezde. Po vojni je bil premeščen v Kijevsko okrožje, kjer je poveljeval tankovskemu bataljonu v sestavi 15. tankovske divizije.

V okviru te divizije je tudi dočakal drugo svetovno vojno in sodeloval v težkih bojih na območju Bardičeva. Do 15. julija je od divizije ostalo vsega 87 tankov. Velik del je bil uničen v Umanskem kotlu, ostanek pa je bil premeščen v zaledje. Iz preživelega in izkušenega kadra je bila formirana 4. tankovska brigada, Anatolij pa je poveljeval drugim bataljonom tankovske brigade, oboroženim s tanki BT-7. Brigada je bila razmeščena na območju mest Orjol in Minsk in je imela nalogo, da pričaka nemške napadalce v zasedi.

Anatolijev bataljon se je izkazal v bitkah pri Mcensku, kjer je v eni bitki iz zasede uničil 20 nemških tankov, 8 tovornjakov s pehoto in štiri artilerijska orodja. V enem od kasnejših bojev je bil njegov tank zadet, poveljnik Raftopulo pa je v požaru utrpel poškodbo obraza in rok. Ne glede na hude rane je nadaljeval s poveljevanjem, vse dokler ni padel mrak.

Anatolij Raftopulo

ru.wikipedia.org

Pod pritiskom sovraga se je morala umakniti celotna brigada. Novo zasedo so postavili pri vasi Ilkovo. Anatolijev bataljon, oborožen s tanki BT-7, je čakal vkopan. Sovjeti so se v prvih mesecih vojne naučili, da se z lahkimi tanki velja izogibati neposrednim odprtim spopadom in so namesto tega raje postavljali zasede. Bataljonu je uspelo zadrževati Nemce polnih osem ur. Po ocenah sovjetske strani so Nemci izgubili 43 tankov, velike količine protitankovskega orožja in dve četi pehote. Sam Anatolij Raftopulo je s svojim tankom uničil enega nasprotnikovega in eno od artilerijskih orodij. Za izkazano junaštvo, škodo, ki jo je zadal sovražniku in uspešno poveljevanje je bil imenovan za heroja Sovjetske zveze.

Po večmesečnem zdravljenju se je vrnil v svojo enoto, ki je medtem dobila ime 1. gardna in z njo sodeloval v bitkah pri Rževu. Sreča ponovno ni bila na njegovi strani in spet je bil težje ranjen, nakar so ga premestili v ozadje s činom majorja.

Major Anatolij Raftopulo je postal poveljnik bataljona za usposabljanje v Uljanovski gardni tankovski šoli. Do konca vojne je posadka pod njegovim poveljstvom uspela uničiti okoli 20 tankov in samohodnih orodij nasprotnika, s čimer je postal eden od najboljših tankovskih asov Rdeče armade v prvem letu vojne proti Nemcem.

Preberite še:

Jajce smrti: Najbolj futuristično orožje zgodnjega 20. stoletja

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.