Kako se je rodil ruski specnaz

arhivska fotografija
Ti »komandosi« so bili eni od najbolje usposobljenih delov ruske carske vojske v prvi svetovni vojni. Pod črnim praporom so sejali strah in trepet med nemškimi četami na Baltiku.

Beseda specnaz je dejansko kratica za specialjnoe naznačenie (posebni namen), a se jo pogosto uporablja kar brez prevoda in v večini svetovnih jezikov velja za krovni termin, ki označuje več različnih posebnih enot v sodobni Rusiji.

Na splošno velja, da se je ruski specnaz rodil v Sovjetski zvezi. A če smo natančnejši, se je njegova zgodovina začela že malo prej.

Prvi specnazovci

Poročnik Leonid Punin

Oktobra 1915 je poročnik 8. finskega polka Leonid Punin prišel na idejo o ustanovitvi diverzantsko-izvidniškega odreda, ki bi bil sposoben »motiti normalno delovanje logističnih služb nemške vojske in vnašati mednje zmedo«. Ideja o neulovljivi enoti, ki bi sejala kaos in grozo v sovražnikovem zaledju, je bila poveljnikom zelo všeč, zato so odredili njeno formiranje.

Tovrstne enote so seveda obstajale že prej. Takšen je bil npr. partizanski odred Denisa Davidova med vojno z Napoleonom leta 1812. A šele Puninovi vojaki so prvič v zgodovini dobili naziv »odred za posebne namene«.

Konjeniki sv. Jurija, del Odreda za posebne namene. V sredini je poveljnik ataman Leonid Punin

A od napoleonskih vojn do prve svetovne vojne se je marsikaj spremenilo in izvajanje drznih konjeniških napadov za sovražnikovo linijo spričo razpotegnjenih front in vrst bodeče žice ni bilo tako lahko. Puninovi specialci so se morali naučiti umetnosti neopaženega preboja skozi sovražno ozemlje in zadajanja bolečih kirurških udarcev sovragu.

Najboljši med najboljšimi

Puninov odred, ki je deloval na ozemlju današnje Latvije, se je uradno imenoval Odred za posebne namene štaba Severne fronte in je štel nekaj več kot 300 ljudi. Nezanemarljiv delež v njem so tvorili kozaki. Prav zato je poveljnik Leonid Punin dobil tudi naziv ataman, čeprav sam ni bil kozak. Po pisanju zgodovinarke Olge Horošilove, ki se je ukvarjala z omenjenim odredom, je bil namen tega naziva pomagati poveljniku pri pridobivanju spoštovanja med njegovimi podrejenimi. Ideja je delovala in Punina so vojaki začeli klicati zgolj in le »ataman«. 

Artilerijski oddelek odreda skupaj s poveljnikom Puninom

V narodnostno mešanem odredu so bili Rusi, Ukrajinci, Burjati in Latvijci. Glavna kriterija za sprejem sta bila dobra fizična pripravljenost in bojne izkušnje. Med pripadniki so bili takšni, ki so dobro govorili poljsko, latvijsko in nemško, kar je bilo za dejavnosti na sovražnem nemškem ozemlju ključnega pomena.
Diverzanti so bili oboroženi s hladnim orožjem in nemškimi puškami, saj je bil edini način zalaganja s strelivom ta, da so ga jemali od sovražnikovih konvojev in iz skladišč. Odred pač ni imel lastnih oskrbovalnih linij, saj se je moral premikati s čim manj balasta. Na voljo so dobili najboljše in najbolj vzdržljive konje.

Adjutant odreda poročnik Aleksander Punin s praporom

Prapor je bil v obliki velike črne svilene zastave. Na eni strani je bila narisana lobanja s prekrižanimi kostmi z napisom »Konjeniki, nesite smrt Nemčiji«, na drugi strani pa podoba sv. Jurija, ki s kopjem ubije zmaja.

Za sovražnikovo linijo

Puninovi borci so vdirali na okupirana ozemlja, izvajali hitre napade in jemali zapornike za zasliševanje. Njihova naloga je bila pridobiti informacije o natančnih položajih sovražnika, izvedeti njegove načrte, pridobivati pomembne tajne dokumente, držati Nemce v stalni napetosti in jih siliti k prerazporejanju enot iz fronte v zaledje.

Puninovi komandosi so aktivno delali z lokalnim prebivalstvom, tako da so delili propagandne letake ter novačili in gradili vohunsko mrežo v zaledju. Odred se je po potrebi lahko razdelil na deset manjših enot s po 25 pripadniki, od katerih je vsaka izvajala lastno misijo na sovražnem ozemlju. Za uničevanje nemških komunikacijskih linij je v odredu delovalo sedem minerjev.

Poleg manjših diverzantskih operacij je Puninov odred uspešno sodeloval tudi v večjih spopadih kot na primer pri obrambi Rige ali pa v krvavih t. i. božičnih bojih.

Poročnik Leonid Punin je 1. septembra 1916 padel v boju blizu nekega majhnega mesteca zahodno od Rige. Odred so nato poimenovali po njem.

Revolucija

Delegacija Puninovega posebnega odreda pri novih oblasteh 9. marca 1917

Februarska revolucija in postopen razpad carske vojske, ki je sledil, ni kaj dosti vplival na »staroste« ruskih specialcev. Obisk poveljnikov odreda pri novih oblasteh v Petrogradu je potekal uspešno in zagotovil njegovo nadaljnje delovanje.

Poleg latvijskih strelcev, s katerimi so izvajali mnoge skupne akcije, so Puninovi specialci ostali verjetno edina za boj sposobna enota ruske vojske na Baltiku.

Septembra 1917 pa so se tudi v odredu začeli notranji konflikti, oktobrska revolucija je pripadnike postavila na obe strani barikad.

Del častnikov in vojakov se je pridružil belemu gibanju, glavnina odreda pa je stopila na stran boljševikov in do svoje razpustitve februarja 1918 uradno tvorila prve posebne enote Delavsko-kmečke Rdeče armade.

Preberite še:

Pet legendarnih ruskih posebnih enot

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke