55 »Špartancev«: Kako je četa sovjetskih diverzantov uničila cel nemški bataljon

arhiv
Nemško poveljstvo je bilo do zadnjega prepričano, da imajo opravka z bistveno bolj številčnim nasprotnikom.

26. marca 1944 se je začela operacija osvobajanja Odese (na jugozahodu današnje Ukrajine) v izvedbi 3. ukrajinske fronte in Črnomorske flote. Pred samim napadom na Odeso je generalpodpolkovnik Aleksej Grečkin ukazal mornariški pehoti, da izvede diverzantski napad na bližnje mesto Nikolajev in s tem preusmeri pozornost Nemcev od glavne operacije. Za to nalogo je bil angažiran 384. posebni bataljon mornariške pehote. Ekipo 68 ljudi je vodil nadporočnik Konstantin Oljšanski.

Konstantin Oljšanski

Desant je bil izveden ponoči v starih ribiških čolnih, v katere se je vkrcal odred inženirjev in minerjev. Zaradi neugodnih vetrovnih razmer je operacija trajala več ur. Marinci so bili dobro opremljeni, predvsem z obilo avtomatskega orožja. Vsak posameznik je s sabo nosil po 2.000 kosov streliva in deset ročnih bomb, kar se je kasneje izkazalo za odločilno.

Prvi so se v trgovski luki pri Nikolajevu izkrcali minerji, da so očistili pot mornariški pehoti. Zgodaj zjutraj 26. marca 1944 se je začelo izkrcanje. S hitrim napadom je bila vzpostavljena krožna obramba okoli žerjavov in pristaniških dvigal na obali. Vezisti so nato poslali radiogram o uspešno izvedenem prvem delu misije. Padla je tudi prva smrtna žrtev, ko je starešina Vasilij Bačurin stopil na mino.

Nemci so šele ob jutranjem svitu dojeli, da pristanišče zasedajo tuje sile. Najprej so celo mislili, da gre za partizane, zato so jim naproti poslali samo nekaj čet. Na njihovo presenečenje pa jih je pričakal viharni ogenj. Po utrpelih izgubah so se Nemci reorganizirali in pripravili za nov napad. Tokrat so pripeljali dva bataljona z minometi in dvema tankoma. Izmenični napadi z uporabo dimnih zaves in metalcev plamenov so se vrstili ves dan. Zvečer je nadporočnik Oljšanski poslal sledeč radiogram: »Sovražnik napada. Stanje je zelo težko. Prosim za artilerijski ogenj na moj položaj. Hitro! Oljšanski.«

Nemški napadi so se v valovih nadaljevali še ves naslednji dan. Nemci so angažirali polne tri bataljone, branitelji pa so ostali z vsega 15 možmi. Padla sta oba vezista, tako da je bilo nemogoče predati radiogram. Oljšanski je še naprej poveljeval odredu. Izkušenemu izvidniku Juriju Licinu je ukazal, da se prebije skozi nemške položaje preko reke in dostavi sporočilo s prošnjo za zračno podporo. Licin je uspešno izvršil nalogo in dostavil sporočilo, kljub temu, da je pri prečkanju sovražnikove linije naletel na mino.

Kar se je dogajalo potem, je šlo v anale vojnega junaštva. Ko se je bitka prelevila v boj mož na moža na bližnji razdalji, se je nek vojak Dermanovski vrgel na nemškega častnika, ga zgrabil in začel gristi z zobmi. V tem poskusu je tudi umrl. Nemci so nadaljevali napad z dvema tankoma, branilci pa so ostali brez protitankovskih pušk. Vojak Valentin Hodorjev je z dvema granatama uspel uničiti enega od nemških tankov, pri čemer je padel tudi sam.

Nedolgo zatem je padel še Oljšanski, nakar je poveljstvo prevzel Kiril Bočkovič. Zjutraj, 28. marca, so preostali branilci dobili podporo z zraka v obliki letal Il-2 in odbili poslednji, osemnajsti po vrsti napad Nemcev. Sporočilo, ki ga je predal Jurij Licin, je bilo odločilnega pomena za izid bitke.

Ponoči sta dve sovjetski diviziji prečkali reko Ingul in se s severa prebili v mesto Nikolajev. Z vzhoda je prodrla 5. jurišna vojska. Od 55 »Špartancev« jih je na koncu ostalo le 11, prav nihče pa je ni odnesel brez ran. Pet borcev je utrpelo hude rane. O tem izjemnem podvigu je kasneje poročal poveljnik bataljona major Katanov: »Odred nadporočnika Oljšanskega je v dveh dneh uspel odbiti 18 sovražnikovih napadov, ubil ali ranil več kot 700 hitlerjevcev, pri tem uničil več tankov in havbic, zasejal paniko v sovražnikovem zaledju in preprečil uničenje luke in žerjavov.«

Nemci so bili do konca prepričani, da vodijo boj s številčnim nasprotnikom. Zajeti poročnik Rudolf Schwartz je priznal: »Poveljstvo garnizije v Nikolajevsku je bilo zelo zaskrbljeno, saj je v zelo kratkem času izgubilo skoraj cel bataljon. Ni nam bilo jasno, kako so se lahko do luke prebile tako množične ruske sile.«

Osvobajanje mesta Nikolajev so v Moskvi obeležili 28. marca s streljanjem iz 224 havbic. Vsi pripadniki mornariške pehote, vseh 55 borcev, je dobilo odlikovanje heroj Sovjetske zveze, žal večina posthumno.

Preberite še:

Sovjetski tank, ki so mu Nemci pravili »Miki Miška«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke