Čeprav sta Združeno kraljestvo in Sovjetska zveza bili zaveznici v vojni proti nacistični Nemčiji, so se njuni vojaki redko borili z ramo ob rami. Večinoma so se vojskovali na različnih bojiščih in imeli različne bojne naloge. Kljub temu pa je bilo nekaj skupnih operacij.
Za obrambo ruskega severa
Ko je 22. junija 1941 Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, sta Stalin in Churchill začasno pustila ob strani svoja nestrinjanja zavoljo zmage nad skupnim sovražnikom. V okviru vojaške pomoči je padla odločitev, da se preko Severnega ledenega morja organizirajo konvoji z britansko oborožitvijo za Rdečo armado.
Najbližja sovjetska luka v arktičnem pasu, ki je lahko sprejela britanske ladje, je bil Murmansk, mesto v nevarni bližini finske meje. Da bi okrepili obrambo pristanišča, so se sovjetski piloti naučili leteti z britanskimi lovci Hawker Hurricane, London pa je začel operacijo Benedict, v okviru katere je poslal britanske pilote v Sovjetsko zvezo. Tako je bila vzpostavljena 151. eskadrilja Kraljevega vojnega letalstva s preko 30 piloti.
San Diego Air and Space Museum Archive
Dragi gostje
Večina Britancev je prispela v ZSSR 31. avgusta 1941 skupaj s prvim arktičnim konvojem Dervish. Tovorne ladje so prepeljale 15 lovcev Hurricane, ki so bili razstavljeni po kosih, naslednjih 24 lovcev pa je že pripravljenih prispelo z letalonosilko Argus, ki se je ob sovjetski obali zasidrala 6. septembra.
Sovjeti so zaveznike pričakali prav »po domače«, kolikor so pač dopuščale težke razmere; redno so z njimi hodili v banjo in jim na mizo dajali najboljše, kar so imeli.
»Hrane je bilo mnogo in bila je zelo okusna – kaviar, dimljeni losos, finska šunka, šampanjec, maslo, jajca, rdeče vino, palačinke, čokolada, višnjev in slivov kompot,« se je kasneje spominjal pilot Tim Elkington.
Britanski piloti so vsakodnevno usposabljali sovjetske pilote in jih učili, kako upravljati z njihovimi lovci. Po kratkotrajnih pripravah so bili nared štirje zračni polki Karelijske fronte (fronta kot začasna vojaška formacija, op. prev.).
Britanci so bili navdušeni nad pogumom ruskih pilotov, ki so vzletali v vsakem vremenu, celo med snežnimi meteži, česar se oni nikoli ne bi lotili. »Zdelo se je, kot da ga sploh ni strah. Moral je biti izjemno vešč ali pa popolnoma nor. Še danes nisem prepričan, kaj od tega je bil.« Tako se je pilot Eric Carter spominjal sovjetskega pilotskega asa Borisa Safonova.
Imperial War Museum
Bratje v vojni
A čeprav so se ukvarjali prvenstveno z usposabljanjem sovjetskega pilotskega kadra, britanski piloti niso nameravali ostajati v zaledju in se že v začetku septembra podali na patruljne misije.
V naslednjih nekaj mesecih so Britanci redno sodelovali v zračnih bitkah proti nemškemu in finskemu letalstvu, pokrivali sovjetske bombnike in ladje Severne flote, branili Murmansk pred sovražnikovimi bombami. Nasprotnik je kmalu ugotovil, da so se Sovjetom pridružili izkušeni piloti, ki so se kalili v zračni bitki za Britanijo. Ko je nemško letalstvo v bojih proti 151. eskadrilji izgubilo 15 letal, se je njihova aktivnost precej zmanjšala.
Vrnitev domov
Novembra 1941 je bila misija pilotov 151. eskadrilje na ruskem severu končana. Ko je ladja z britanskimi piloti na krovu zapustila luko v Arhangelsku, so jo na nebu spremljali hurricani z rdečimi zvezdami na krilih.
Med operacijo Benedict so bili štirje sovjetski piloti nagrajeni z britanskimi križci za izjemne pilotske zasluge, na drugi strani pa so štirje britanski piloti prejeli najvišje državno odlikovanje ZSSR – red Lenina.
Imperial War Museum
Operacija Benedict je trajala vsega nekaj mesecev, a je po zaslugi britanskih pilotov ruski sever ostal edino območje vzhodne fronte, kjer nemško letalstvo ni moglo ustvariti popolne zračne prevlade. S pomočjo Britancev je bil uspešno ubranjen Murmansk, s tem pa zagotovljene nadaljnje pošiljke vojne tehnike in materiala, ki so bile tako pomembne za nadaljevanje boja proti silam osi.
Preberite še:
Zakaj ZDA niso izbrisale ZSSR z obličja Zemlje, ko bi to še »lahko« storile?