Trdovratni mit: Ali je kraljevina Jugoslavija leta 1941 res rešila Sovjetsko zvezo pred porazom?

Državni udar 27. marca 1941

Državni udar 27. marca 1941

javna domena
Eden od glavnih mitov v povojni Jugoslaviji, ki se je ohranil do danes, je ta, da sta puč 27. marca in posledični nemški napad na Jugoslavijo zamaknila invazijo na Sovjetsko zvezo. Prav ta mesec dni zamika naj bi odigral ključno vlogo pri tem, da je Nemce pred Moskvo zajela zima in jim prekrižala načrte. Kakšna je bila situacija v resnici?

Vprašanja druge svetovne vojne verjetno nikoli ne bodo do konca razrešena. Prav »sporni« trenutki, ki bi lahko potek zgodovine obrnili v popolnoma drugo smer, ostajajo glavni predmet gostilniških debat in sporov med zgodovinarji. Eden od teh trenutkov je bila bitka za Moskvo, kjer se je odločalo o usodi Sovjetske zveze. Vse večji odpor Rdeče armade, iztrošenost nemških ofenzivnih sredstev, raztegnjene komunikacijske linije, mraz in sovjetske rezerve, ki so dotekale z vzhoda – dejavnikov za nemški poraz v tej odločujoči bitki je veliko. Poražena stran, predvsem nemški generali, je svoje poraze pogosto opravičevala z napihovanjem določenih faktorjev. V zvezi s tem so zgodovinarji, politiki in državniki na Balkanu (v Jugoslaviji in Grčiji) desetletja hranili ljudi z mitom, da je ravno odpor v njihovih državah nekaj mesecev pred nemško invazijo na Sovjetsko zvezo odigral odločilno vlogo in da je zgodovina zaradi tega ubrala drugo pot, kot bi jo sicer.

Konec oktobra 1940 so bile za pomoč Grčiji na Kreti in Lemnosu razmeščene eskadrilje britanskega vojnega letalstva. Grška vlada je za pomoč pri obrambi pred italijanskim napadom vztrajala, da Britanci na njihovem ozemlju razmestijo najmanj devet divizij. Adolf Hitler je zaradi skrbi pred izgubo romunskih naftnih polj, ki so bila ključna za nemški vojni stroj, pa tudi v želji, da bi pomagal svoji zaveznici Italiji, 4. novembra izdal ukaz za začetek priprav na okupacijo Grčije. Nemški načrt je predvideval, da bi se napad pričel z bolgarskega ozemlja in 13. decembra 1940 je bila podpisana direktiva o izvedbi operacije Marita. Priprave za izvedbo tega načrta bi morale biti zaključene do marca 1941, ko bi se moralo zaključiti tudi jugoslovansko vprašanje. Skladno z načrtom je bilo za invazijo Grčije namenjenih 24 nemških divizij.
Naslednja direktiva, ki je bila izdana 18. decembra 1940, je bila vezana na operacijo Barbarossa. Po tej direktivi bi se moralo grupiranje in priprava nemških sil ob mejah s Sovjetsko zvezo izvršiti do 15. maja 1941, datum napada pa bi določil sam Führer.

Vojna med Italijo in Grčijo se je zavlekla, saj so Italijani precenili svoje sile, grška vlada pa je za utrjevanje svojega položaja vse več pomoči iskala pri Britancih. Britanska pomoč je poleg letalstva prišla v obliki avstralske in novozelandske pehotne divizije ter tankovske brigade, ki je bila razmeščena do začetka marca 1941. Nemci so od marca dalje začeli premeščati svoje sile iz Romunije na bolgarsko stran, od koder bi morala potekati glavna smer napada na Grčijo. Nemški napad je bil zavoljo utrjevanja južnega krila pred morebitnimi britanskimi napadi in zavoljo pomoči Mussoliniju odrejen že ob koncu leta 1940. Intervencija v Jugoslaviji je bila pri tem le vmesna postaja.

Stanje v Jugoslaviji se je v tem času razvijalo po že dobro znanem scenariju. Dva dni po podpisu trojnega pakta 25. marca je prišlo do demonstracij in državnega udara, ki je z oblasti odnesel kneza Pavla. Čeprav je bil puč delno podprt z britanske strani, vloga ZSSR pa še danes ni povsem znana, so odločilno vlogo pri tem imele notranje sile.

Povedati je treba, da so te sile obstajale že v času formiranja politike kneza Pavla in premierja Milana Stojadinovića v času slabljenja male antante, in da so takrat potekale množične demonstracije v podporo kolektivnemu obrambnemu sistemu. A te sile v svojih namerah niso uspele.

Težava s pučem je bil ta, da je do novega strateškega zunanjepolitičnega preobrata prišlo v povsem neugodnih strateških okoliščinah. Nova jugoslovanska oblast je iskala pomoč povsod naokoli, tudi pri Sovjetih. Hitler je bil zaradi novih sprememb v Jugoslaviji besen in je želel državo kaznovati.

Aprilska vojna v Jugoslaviji je bila, kakor je znano, zaključena v 12 dneh. Dostojni odpor je nudilo samo kraljevo vojno letalstvo, ki je predstavljalo elitni del vojske. A nemške izgube so kljub temu bile zanemarljive v primerjavi z drugimi bojišči. Deli nemške 14. tankovske divizije so bili premeščeni na sovjetsko-nemško mejo, medtem ko je preostali del zbranih nemških sil povsem zadostoval za izvršitev okupacije. Jugoslovani pa niso bili edini, ki so postavljali mit o kupovanju časa Sovjetski zvezi z zadrževanjem nemških sil.

Situacija v Grčiji se je razvijala nekoliko počasneje. Kopenski del Grčije je padel do 30. aprila. Puč v Jugoslaviji je deloval celo pozitivno na nemške načrte, saj je del nemških sil na ta način prodrl v Grčijo iz smeri Makedonije in na ta način obšel Metaxasovo obrambno linijo (na grško-bolgarski meji). Dejstvo, da je bila večina grških sil koncentrirana na fronti proti Italijanom v Albaniji, je prav tako pripomoglo, da se je nemška operacija zaključila hitreje. Nemške izgube pri napadu na Grčijo so bile zanemarljive, vsega skupaj je bilo okoli 1.400 mrtvih in pogrešanih ter nekaj več kot 4.000 ranjenih. Najbolj krvavi del nemške kampanje v Grčiji je bil napad na Kreto, ki se je končal 1. junija z zmago nemških sil. Nemci so tukaj trpeli izgube predvsem proti britanskim silam. Kaj pa se je medtem dogajalo na severu?

Že v začetku maja 1941 so bili deli 2. nemške armade in 1. tankovske skupine umaknjeni iz Jugoslavije in premeščeni na vzhodno fronto proti Sovjetski zvezi. Na jugoslovanskem ozemlju je ostalo vsega nekaj pehotnih divizij zavoljo varovanja zaledja. Nemška vojska je načrtovano zgoščevanje sil zaključila do 15. maja. Operacija je bila zamaknjena zaradi zmehčanega spomladanskega terena, ki se je šele junija dovolj utrdil za premike motoriziranih enot.

Operacije v Jugoslaviji in Grčiji niso pomembneje vplivale ne na časovni zamik operacije Barbarossa niti na človeške in materialne izgube Wehrmachta, ki bi lahko zavlekle nemški napad na ZSSR. Nemško poveljstvo je že sredi julija 1941 dojelo, da je zastavljeni cilj operacije Barbarossa, ki je predvideval okupacijo območja med Arhangelskom in Astrahanom, popolnoma nerealen, zato je zmanjšalo cilje operacije in zamenjalo prioritete. Pravi razlog propada operacije kljub številnim uspehom Nemčije in njenih zaveznic pa je bil v tem, da je nemško poveljstvo s Hitlerjem na čelu podcenjevalo skupne resurse Sovjetske zveze in pripravljenost njenega prebivalstva na odpor. Že konec leta 1941 po porazu pri Moskvi, Tihvinu in Rostovu, je Nemcem postalo jasno, da vojna ne bo tako hitra, kot so pričakovali.

Mit, ki še danes živi v Srbiji in Grčiji, je nastal po vojni, da bi dvignil pomen in vlogo balkanskih držav v razpletu velikih zgodovinskih dogodkov. Če že govorimo o doprinosu zmage nad Nemčijo v Jugoslaviji in Grčiji, potem gredo vsekakor večje zasluge množičnima partizanskima gibanjema, ki sta bili prisotni v teh državah.

Preberite še:

Spor, ki je zaznamoval zgodovino: 70 let od Informbiroja

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke