Povzeto po članku revije The National Interest.
Američanom in večini Zahoda je kubanska kriza ostala v spominu kot najnevarnejši trenutek v hladni vojni. A nevarno zaostrovanje v Karibih med Moskvo in Washingtonom je na koncu zahtevalo »le« eno žrtev – pilota majorja Rudolpha Andersona ml.
Sedem let kasneje, marca 1969, je kontingent kitajske Ljudske osvobodilne vojske napadel sovjetsko obmejno postojanko na otoku Ženbao in ubil na desetine sovjetskih vojakov. Incident je pripeljal Sovjetsko zvezo in Kitajsko na rob oboroženega spopada, ki bi lahko privedel tudi do uporabe jedrskega orožja. A po dveh tednih se je stanje na koncu umirilo.
Kaj pa, če bi ta obmejni konflikt eskaliral?
Ozadje
Incident na otoku Ženbao oz. Damanski na reki Ussuri, ki deli kitajsko Mandžurijo od sovjetskega (danes ruskega) Primorskega območja, je dokončno raztrgal že načete sovjetsko-kitajske odnose. Samo deset let pred tem sta Peking in Moskva stala z ramo ob rami kot branika socialističnega sveta. A ideološki, politični in gospodarski spori so napravili globoko vrzel med nekdanjima zaveznicama. Ta vrzel je ponovno obudila stare ozemeljske spore, ki so segali še v čas Ruskega in Kitajskega imperija. Dolgo in slabo označeno mejo so prekinjale številne »sive« cone, ki sta si jih prisvajali obe strani.
Incident na otoku Ženbao je bil samo pika na i prejšnjih manjših incidentov. A zakaj bi Kitajci namerno sprovocirali svojo precej močnejšo sosedo? In kaj bi se zgodilo, če bi se Sovjeti na te provokacije odzvali bolj agresivno?
Poti do konflikta
Takoj po incidentu sta se ZSSR in Kitajska začeli pripravljati na vojno. Sovjeti so imeli leta 1969 veliko tehnološko prednost pred svojo kitajsko sosedo, a Peking je že takrat imel največjo vojsko na svetu. In medtem ko je bila večina sovjetskih sil razmeščena v Evropi za primer spopada z Natom, je bila večina kitajskih sil razporejenih tik ob sovjetski meji. Če bi konflikt prerasel v odprto vojno, bi se ta verjetno začela z množično ofenzivo kitajske vojske čez mejo, ki bi vsaj na začetku zaradi številčnosti prevladala nad sovjetskimi silami.
A kljub ogromnim rezervam Kitajci ne bi mogli vzdrževati daljše ofenzive na sovjetsko ozemlje, saj jim je primanjkovalo tako logistike kot zračnih sil, s katerimi bi si lahko utrdili položaj. Poleg tega je izjemno dolga meja Sovjetom nudila več priložnosti za odgovor. Ker bi bila intervencija Natovih sil v tem konfliktu malo verjetna, bi sovjetska stran lahko iz Evrope na Daljni vzhod premestila precejšnje sile.
Najbolj kritična za morebitni kitajski napad je bila meja v Mandžuriji, kjer je Rdeča armada v sklepnih dejanjih druge svetovne vojne sprožila uničujočo in bliskovito ofenzivo proti japonskim okupacijskim silam. Kljub svoji velikosti kitajska vojska leta 1969 ni bila v bistveno boljšem položaju od japonske Kvantunške vojske leta 1945, izguba Mandžurije pa bi bil nepredstavljiv udarec za kitajsko gospodarstvo in politično legitimnost oblasti. Sovjetsko letalstvo bi s kitajskim najverjetneje hitro opravilo, ter z množičnim bombardiranjem napadlo kitajske komunikacijske točke in vojaške baze.
Po osvoboditvi Mandžurije leta 1945 so Sovjeti zaplenili to, kar je ostalo od tamkajšnje japonske industrije in odšli. Podobno bi se utegnilo zgoditi leta 1969. A na drugi strani bi tudi Sovjeti po prvih uspehih lahko imeli težave najti partnerja za mirovna pogajanja. Sovjetsko napredovanje globlje na kitajsko ozemlje bi se lahko kaj kmalu sprevrglo v nekaj podobnega, kot se je japonsko napredovanje leta 1937. Kitajci bi se spričo tehničnega zaostanka svojih vojaških kapacitet verjetno pomaknili v notranjost in za sabo sproti uničevali infrastrukturo, da bi Sovjetom otežili napredovanje.
javna domena
Jedrski spopad?
Kitajska je svojo prvo jedrsko bombo preizkusila leta 1964 in s tem vsaj na papirju dobila lastne kapacitete odvračanja. A kitajski dostavni sistemi, predvsem rakete na trdo gorivo, so bili še zelo nezanesljivi in potrebovali ogromno časa za priprave. Kitajsko jedrsko orožje v tistem času tudi ni bilo zmožno ogroziti bolj oddaljenih (in pomembnejših) sovjetskih ciljev v evropskem delu Rusije, kitajsko bombniško letalstvo pa so tvorila letala Tu-4 in H-6 v zelo skromnih količinah, ki bi s težavo ugnala sovjetsko mrežo protizračne obrambe.
Sovjeti na drugi strani so bili na tem, da po jedrski oborožitvi dosežejo ravnovesje z ZDA. ZSSR je imela sodoben in dovršen arzenal taktičnega in strateškega jedrskega orožja, s katerim bi lahko z lahkoto uničila kitajske jedrske kapacitete, njene osrednje vojaške formacije in večja mesta. Medtem ko bi množičen jedrski odgovor bil iz mednarodnega vidika izjemno problematičen, pa bi bila njegova omejena taktična uporaba proti kitajskim vojaškim kapacitetam za mednarodno skupnost verjetno sprejemljivejša.
Konflikt, ki ne bi dopuščal zmagovalcev
ZDA so se na kitajsko-sovjetski spor odzvale previdno. Ameriški politiki so imeli različna mnenja glede možnosti izbruha večjega konflikta, a ZDA tudi v primeru sovjetskega vojaškega uspeha v morebitni vojni najverjetneje ne bi takoj skočile na kitajsko stran. Že desetletje pred tem je Dwight Eisenhower izpostavil, kaj bi bila po njegovem največja ovira Sovjetov v vojni proti Kitajski, in sicer – Kaj storiti po zmagi?
Sovjeti niso imeli ne kapacitet ne interesa, da bi upravljali s tako ogromnim ozemljem, še posebej če bi imeli opravka z množičnim odporom ljudi. Američani, ki so že tako ali tako podpirali po njihovem legitimno kitajsko vlado na otoku Tajvan, bi na drugi strani lahko s pridom izkoristili situacijo na kitajski celini in podprli lokalna odporniška gibanja proti sovjetski okupaciji ter morebiti Kitajsko ponovno spravili pod vplivno območje Zahoda. Tega pa se je dobro zavedala tudi sovjetska stran in konflikt se je na koncu razrešil po diplomatski poti.
Preberite še:
Kako je Sovjetska zveza umikala svojo vojsko iz vzhodne Evrope