Južnoafriška mejna vojna, znana tudi kot namibijska osamosvojitvena vojna, je bila serija asimetričnih spopadov v Namibiji, Zambiji in Angoli v letih med 1966 in 1990. Potekal je med južnoafriško vojsko (pod apartheidskim režimom), Ljudsko osvobodilno vojsko Namibije (PLAN) in oboroženim krilom namibijske Jugozahodnoafriške ljudske organizacije (SWAPO). Tekom konflikta je bilo izbojevanih nekaj največjih bitk na afriški celini po drugi svetovni vojni.
Po seriji porazov s strani precej bolje usposobljene južnoafriške vojske je angolsko vodstvo zaprosilo za pomoč prijateljsko Kubo. Kubanci so še iz prejšnjih hladnovojnih konfliktov sloveli kot meč komunistov na kriznih žariščih, kjer se je ZSSR spopadala z ZDA in njenimi sateliti. Kubanski voditelj Fidel Castro je obljubil pomoč in zelo kmalu so se na angolskem nebu pojavili kubanski migi. Naloga pilotov je bila z napadi na kopenske cilje zaustaviti prodor južnoafriške vojske ter vzpostaviti prevlado na nebu.
Po hitrem postopku je bila s transportnimi letali Il-62M iz Havane v Angolo dostavljena eskadrilja pilotov pod poveljstvom polkovnika Armanda Gonzalesa. Če so južnoafriški miragi [lovci francoskega porekla Mirage, op. prev.] lahko vršili premoč nad angolskimi lovci MiG-21, se je s prihodom Kubancev vse spremenilo. MiG-23 je v nekaj mesecih zavzel nebo nad Namibijo. September leta 1988 je bil za južnoafriške sile še posebej črn. Po več spopadih nad Namibijo je Kubancem uspelo sestreliti več južnoafriških letal Mirage F1A3, nakar je zračna premoč prešla popolnoma v njihove roke. V spopadih ni bil sestreljen niti en kubanski mig, južnoafriški piloti pa so dobili navodila, naj se izogibajo spopadom z njimi.
Hkrati z vzpostavljanjem nadzora nad zračnim prostorom so se začeli vrstiti napadi na južnoafriške sile na tleh. Med prvimi tarčami so bile transportne kolone.
»Migi nas bombardirajo vsak dan, mečejo na ducate bomb, mi pa se nimamo braniti s čim. Med napadi zapuščamo položaje in se skrivamo v začasnih zakloniščih, v katerih ostajamo, vse dokler se migi ne vrnejo nazaj na svoja letališča,« je zapisal eden od južnoafriških vojakov.
arhiv
13. januarja so kopenske sile JAR začele z odločno ofenzivo na položaje angolske vojske. Napad so začeli v deževnem vremenu, saj so upali, da bo to preprečilo Kubancem, da bi poleteli, poleg tega so z artilerijskim orožjem neprekinjeno obstreljevali letalsko bazo Menonge, od koder so ti vzletali. A te kalkulacije so se Južnoafričanom izjalovile. Polkovnik Trujillo se je vrnil z migi in začel bombardirati položaje nasprotnika. Med zračno misijo je njegova eskadrilja izvedla 23 poletov in na sovražnika zmetala 44 ton bomb in raket. Rezultat napadov je bil dvajset uničenih južnoafriških bojnih vozil, med katerimi je bilo tudi sedem težkih tankov Olifant. A to je bil šele začetek.
16. januarja med izvidniškim poletom je polkovnik Trujillo jugovzhodno od kraja Cuito Cuanavale (na jugu Angole) opazil osamljenega olifanta. Ob zasledovanje njegove poti je odkril veliko število zamaskirane bojne tehnike. Šest ur kasneje je skupina kubanskih migov izvedla močan bombniški napad, ki je nasprotnika ujel popolnoma nepripravljenega. Po prvih zračnih napadih se je v zrak dvignil 300 metrov visok dimni steber, ki se ga je videlo z razdalje več kilometrov.
14. februarja je nastopil ključen trenutek, ko so južnoafriške sile napravile velik kopenski preboj. Samo intervencija Kubancev z migi je uspela stabilizirati razmere na fronti. Kubanski piloti so izvedli 35 bojnih poletov in v preletih bombardirali prodirajočo južnoafriško vojsko. Tudi nočni napad vojske JAR je bil odbit z njihovo pomočjo.
Najnevarnejše orožje Južnoafričanov so bile havbice G-5 in G-6, ki so lahko obstreljevale 60 kilometrov oddaljene cilje. Polkovnik Trujillo je 26. februarja opazil eno od teh havbic v bližini reke Chambinga, čemu je nato sledilo množično bombardiranje območja. Po tem dogodku so, kakor se spominjajo južnoafriški artilerijci, obstreljevanja s havbicami postala zelo omejena in so se izvajala samo, kadar na nebu ni bilo kubanskih migov.
V času intenzivnih bojev od januarja do marca 1988 so kubanski migi izvršili več kot 1.200 bojnih poletov, odvrgli 358 ton bomb in izstrelili 4.000 raket. V napadih je padlo 700 južnoafriških vojakov, uničenih je bilo 70 kosov bojne tehnike. Tekom celotne intervencije je kubansko letalstvo izgubilo vsega 9 lovcev MiG-23, pri čemer noben ni bil sestreljen v zračnem boju. Južnoafriška mejna vojna se je v zgodovino zapisala kot najuspešnejše poglavje v bojni uporabi teh letal.
Preberite še:
5 primerov "ljubezenskega" razmerja med ZSSR in Castrovo Kubo