Velika francoska revolucija je večino tamkajšnjega plemstva prisilila v izgnanstvo in iskanje pribežališča na dvorih drugih evropskih vladarjev. Med njimi je bilo mnogo predstavnikov vladajoče dinastije Bourbonov na čelu s kraljem Ludvikom XVIII., ki je tako ostal brez kraljestva.
Grof Louis Stanislas Xavier (Ludvikovo pravo ime) se je razglasil za francoskega kralja leta 1795, potem ko je prejšnji monarh Ludvik XVII. (njegov desetletni nečak Louis Charles) umrl v pariškem zaporu Temple.
CH Gifford
Evropski oblastniki so mu priznali status izgnanca, a ga niso mogli sprejeti za dolgo. Francoska republika je lovila osovražene Bourbone in od evropskih držav pogosto zahtevala izgon članov Ludvikovega dvora z njihovega ozemlja.
Izgnani monarh pa je nepričakovano našel nov dom v oddaljeni in hladni Rusiji. Ruski car ga je poleg tega obdaril še z bogatimi prejemki, o katerih Ludvik pred tem niti sanjati ni upal.
Ruski Versailles
javna domena
Najprej je car Pavel I. francoskemu kralju predlagal, da se nastani v nemškem mestecu Jever, v dvorcu ki je pripadal ruski kroni. A ker je bil ta kraj nevarno blizu Holandiji, ki je bila pod francosko okupacijo, je bil predlog zavrnjen.
Na koncu so Ludviku XVIII. ponudili dvorec v Jelgavi (današnja Latvija), kamor se je skupaj z dvorjani preselil leta 1798. Pavel mu je dal na voljo še sto vojakov iz lastne carske straže, znamenitega korpusa rojalistov grofa de Condéja, ki je isto našel politični azil v Rusiji.
A muhasti kralj še vedno ni bil povsem zadovoljen z izkazanim gostoljubjem: »Pavel I. me je zelo površno nastanil. Moji prostori ter prostori kraljice in grofa Angoulemskega so bili opremljeni zelo razkošno, medtem ko sobe, namenjene mojemu spremstvu, niso bile niti malo urejene. V tem ogromnem dvorcu smo našli le gole stene … Vse nujne stvari smo morali kupiti z lastnim denarjem.«
Ruski car je bil osupel nad takšno nehvaležnostjo in njegov odnos do francoskega kralja, ki ga je do takrat tako spoštoval, se je ohladil.
Nenaden preobrat
Hillwood museum
Mirno življenje francoskega kralja v »malem Versaillesu« pa se ni končalo le zaradi osebnih čustev ruskega carja. Glavni razlog je bila visoka politika.
Ruski car je bil vse bolj razočaran nad svojimi zavezniki v protifrancoski koaliciji. Najprej so ga razjezili Avstrijci, ki so mirno ostajali v zaledju, medtem ko je ruska vojska prelivala kri v bitkah s Francozi v severni Italiji in švicarskih gorah. Kaplja čez rob pa je bila odločitev Britancev, ki so se septembra leta 1800, potem ko so pregnali Francoze z Malte, odločili, da bodo otok obdržali kar zase, namesto da bi ga vrnili Malteškemu viteškemu redu.
Pobesneli Pavel, ki je bil med drugim tudi sam član in veliki magister omenjenega reda, je to potezo sprejel kot osebno žalitev, in tako je v zunanji politiki povsem obrnil ploščo – Rusija je stopila v mirovna pogajanja s Francijo.
Znova na poti
Napoleon, prvi konzul francoske republike, ki je bil že takrat daljnoviden politik, je ruskemu samodržcu z veseljem stopil nasproti in iz ujetništva izpustil šest tisoč ruskih vojnih ujetnikov. Vladarja sta si začela redno dopisovati, razpravljala o možnosti vojaškega sodelovanja in celo načrtovala kampanjo za zasedbo Britanske Indije. »Skupaj z vašim veličanstvom bomo spremenili obraz sveta,« je Napoleon zapisal v pismu ruskemu veleposlaniku v Parizu in Pavel je bil navdušen.
V takšnih pogojih francoski kralj skupaj z dvorjani ni imel nobenih perspektiv, da bi lahko ostal v Rusiji. 19. januarja 1801 je od Pavla prejel odlok, da naj nemudoma zapusti rusko ozemlje. Ludvik XVIII. je hotel Pavlu odgovoriti, a mu je pero padlo iz rok.
Ko mu je bila odvzeta straža in nastanitev, je francoski kralj zapustil Jelgavo in se podal proti zahodni ruski meji. »Stanje je bil zelo težko. Denarja nisem imel in treba si ga je bilo sposoditi preko špekulantov, ki so pristali, da mi dajo posojilo na podlagi kraljeve besede,« je zapisal Ludvik XVIII.
Namesto v dvorcu je moral nočevati v obcestnih gostilnah. Nek ruski oficir je ob neki priložnosti celo gladko zavrnil, da bi mu odstopil sobo, čeprav je dobro vedel, koga ima pred sabo.
Getty Images
Medtem ko se je nahajal v Varšavi, ki je bila takrat del Prusije, je Ludvik izvedel za atentat na Pavla, ki je bil umorjen v zaroti, v kateri so precejšnjo vlogo odigrali Britanci. »Ne morem izraziti, kaj se je z mano dogajalo, ko sem izvedel o tem dogodku … Pozabil sem na vso njegovo krivičnost v odnosu do mene in mislil samo na njegovo smrt,« je pisal kralj.
Vrnitev v Rusijo
Novi car Aleksander I. je Rusijo ponovno vrnil v protifrancosko koalicijo in Ludviku ponudil vnovičen azil. To ponudbo je kralj sprejel sicer šele leta 1804, ko ga je pruski kralj Friderik Viljem III. pod pritiskom Napoleona prosil, da zapusti Varšavo.
Francoski kraljevi dvor se je tako znova naselil v svojem »malem Versaillesu« v Jelgavi. Jeseni 1807 se je tam odvilo zgodovinsko srečanje Ludvika XVIII. in Aleksandra I., ki je po besedah kraljevega izgnanca »obljubil, da ga ne bo nikoli zapustil in da bo zanj vselej mesto tako v njegovi državi kot v njegovi družbi.«
V resnici pa Aleksander za razliko od svojega očeta Pavla I. ni imel nobenega visokega mnenja o francoskem kralju. Po srečanju je svojim spremljevalcem rekel, da »ta revež nikoli ne bo spet vladal«. Svoj odnos do Ludvika in Bourbonov na splošno je ohranil do konca življenja.
Vnovič sivi oblaki
Upanje Ludvika, da bo njegov »brat« Aleksander premagal osovraženega »Korzijca« (Napoleona) in ponovno postavil na prestol njega, se je razblinilo s porazom četrte koalicije. Napoleon in Aleksander sta v Tilsitu podpisala mirovni sporazum in Rusija se je ponovno postavila na stran Napoleona.
Opremljen z grenko izkušnjo je francoski kralj tokrat sam dojel, da bo kmalu zopet moral zapustiti Rusijo. Kot je zapisal eden njegovih pribočnikov Ambroise-Polycarpe de La Rochefoucauld, so »vnovični prijateljski odnosi med dvema nekdanjima nasprotnikoma ponovno spodbudili žalostnega Ludvika XVIII., da se umakne iz Rusije, tokrat ne pod prisilo temveč povsem prostovoljno.«
Getty Images
Izgnani kralj se je odpravil na Švedsko, nato pa v Anglijo, kjer je ostal vse do Napoleonovega (prvega) poraza in ponovnega vzpona na prestol leta 1814. Njegov »prijatelj« Aleksander je bil edini med vplivnimi evropskimi vladarji, ki je nasprotoval vrnitvi Bourbonov na oblast.
Preberite še: