Deset manj znanih dejstev o bitki za Berlin

Katera država je pomagala Sovjetom jurišati na prestolnico Tretjega rajha in kakšno vlogo je pri zavzemanju Berlina igrala mornarica?

Bitka za Berlin, ki je potekala od sredine aprila do začetka maja 1945, bi se lahko začela že februarja. Po uspešnih operacijah na Poljskem so se sovjetske sile znašle vsega 60-70 kilometrov pred nemško prestolnico. 1. beloruska fronta pod poveljstvom maršala Georgija Žukova je bila pripravljena izvesti odločilen naskok na Berlin, a namero so prekinili močni nemški protinapadi na sosednjo 1. ukrajinsko in 2. belorusko fronto ter premestitev nemških sil iz Kurlandije (ob Baltiku) v Pomorjansko (severna Nemčija). Posledično je Žukov dobil ukaz, da pomaga sosednjima frontama, berlinska operacija pa je bila prestavljena na pomlad.

Pred odločilnim jurišem na Berlin se je postavljalo vprašanje, kdo ga bo izvedel – 1. beloruska fronta maršala Žukova ali 1. ukrajinska fronta maršala Konjeva. Stalin je potihoma dal dovoljenje za nekakšno »tekmovanje« med obema poveljnikoma. A Konjev je zadevo vzel preresno, prečkal demarkacijsko linijo med obema frontama ter s tem vnesel zmedo v zaledje sil Žukova. Na koncu je padla odločitev, da bodo nemško prestolnico zasedli vojaki 1. beloruske fronte, 1. ukrajinska pa jim bo pri tem pomagala.

Rdeča armada ni bila edina, ki je sodelovala v bitki za Berlin. Podporo ji je nudila 1. poljska armada z okoli 200.000 vojaki, s čimer je prispevala 10 odstotkov ofenzivne sile. Poljskim zaveznikom, opremljenim s sovjetskim orožjem, je poveljevala komunistična prehodna vlada Poljske republike, njeni vojaki pa so se borili pod lastno zastavo in v lastnih uniformah. Najbolj izstopajoča epizoda poljskega doprinosa k zmagi so bili boji v območju berlinskega Tiergartna, ko so vojaki 1. divizije Tadeusz Kościuszko podprli sovjetsko 2. gardno tankovsko armado, ki je ostala brez kritja lastne pehote.

Na začetku berlinske bitke je Nemčija že izgubila podporo vseh svojih zaveznikov. Kljub temu se je v nemških vrstah še zmeraj borilo na tisoče tujcev. Med njimi so bili npr. 1. latvijska SS divizija, pa SS divizija Nordland, sestavljena iz Dancev, Švedov, Norvežanov in Nizozemcev, ter Francozi iz SS divizije Charlemagne (Karel Veliki). Skupaj z njimi je prestolnico Tretjega rajha branilo več sto Špancev, ki so se po umiku Modre divizije z vzhodne fronte leta 1943 odločili ostati in nadaljevati boj proti Sovjetski zvezi.

Za sovjetske 203-milimetrske havbice B-4, ki so jim Nemci pravili »Stalinove macole«, nobena naloga ni bila pretežka. Njihove granate so rušile utrjene položaje na Mannerheimovi liniji in pretvarjale večnadstropne bloke v ruševine za samo nekaj minut. A prav v Berlinu so te havbice naletele na trd oreh – protiletalski stolp nemškega letalstva v bližini berlinskega živalskega vrta. Kljub dolgemu obstreljevanju je uspelo poškodovati zgolj en vogal te masivne zgradbe. Posadka stolpa se je predala šele po tem, ko so se končali boji v drugih delih mesta.

Reichstag ni bil zavzet v prvem poskusu. Juriš 29. aprila se je končal neuspešno in poslopje je bilo zavzeto šele dan kasneje. Naslednji dan, ko so nad tem simbolom nacistične Nemčije že visele sovjetske zastave, se je 1.500 Nemcev poskušalo prebiti iz kleti pod zgradbo na ulice, a neuspešno.
V bitki za Berlin so sodelovali tudi »Američani« v obliki srednjih tankov M4A2 Sherman, ki so jih Sovjetski zvezi poslale ZDA po programu lend-lease. V vrstah 2. gardne tankovske armade je bilo med boji za mesto uničenih 209 teh tankov.

Ne glede na to, da Berlin stoji precej daleč od Baltskega morja, je sovjetska mornarica aktivno sodelovala pri zavzemanju mesta. Med 23. in 25. aprilom je Dneprovska flotilja pri prečkanju reke Spree pod obstreljevanjem sovražnika s čolni na fronto dostavila preko 16.000 vojakov in 100 kosov artilerijskega orožja.

Berlin je postal edina prestolnica katerekoli zahodnoevropske države, ki jo je ruska vojska zasedla trikrat. Prvič se je to zgodilo leta 1760 med sedemletno vojno, drugič pa med vojno šeste koalicije proti Napoleonovi Franciji leta 1813.

Medtem ko je Rdeča armada zavzemala nemško prestolnico, je bil del sovjetskega ozemlja še vedno pod nemško okupacijo. Okoli 250.000 nemških vojakov je bilo blokiranih v t. i. Kurlandskem kotlu v zahodni Latviji, ki je dobil šaljiv vzdevek »tabor oboroženih vojnih ujetnikov«. Ta skupina se je predala 10. maja, medtem pa na tisoče baltskih kolaborantov, med katerimi so bili tudi Nemci, še nekaj časa po koncu vojne ni položilo orožja, pač pa so nadaljevali gverilsko vojno proti Sovjetom v baltskih gozdovih.

Oglejte si še:

Tega še niste videli: prvič objavljene fotografije povojnega Berlina leta 1945 (GALERIJA)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke