Najboljši Stalinov diverzant

RIA Novosti
Takrat je malokdo v ZSSR vedel za Nikolaja Kuznecova, obveščevalca, ki je služil za podlago glavnemu junaku – a v tem primeru je resnični junak za spremembo opravil drznejše podvige od svoje filmske upodobitve.

Nikolaj Kuznecov je govoril šest dialektov nemškega jezika. Vedno se je trudil govoriti z drugačnim naglasom od sogovornika, zato da ta ne bi pomislil, da sta slučajno iz istega kraja. Kuznecov nikoli ni bil v Nemčiji in lahko bi ga izdale najmanjše malenkosti, ki jih domačini določene regije dobro poznajo.

Za razliko od mnogih drugih obveščevalcev, katerih podvigi so še zmeraj državna skrivnost, pa je Nikolaj Kuznecov danes v Rusiji dobro znan. Prva, ki sta se začela ukvarjati z njegovo obveščevalno dejavnostjo, sta Aleksander Lukin in Teodor Glatkov. Raziskovalca se pri tem nista pretirano posvečala njegovemu poreklu ali zajetju koncem dvajsetih let – Kuznecov namreč ni bil idealen junak svojega časa, saj je izhajal iz premožne družine, oče pa je podpiral belo vojsko ter se ni hotel pridružiti kolhozu.

Po zaslugi pogojev, ki mu jih je omogočala družina, pa je vztrajni Kuznecov iz odročne sibirske vasi uspel pridobiti izobrazbo. Starša sta ga poslala v dobro srednjo šolo, 100 km od njegove vasi. Tam je izkazal velik talent za jezike. Nemško se je učil iz pogovorov z lokalnim zdravnikom in gozdarjem, ki sta bila edina Nemca v celem mestu.

Dobrega poznavalca tujih jezikov pa v Sibiriji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nihče ni potreboval. Kuznecov se je zato vpisal v tehnično šolo, ki pa je ni mogel zaključiti zaradi »porekla«. Nato je odpotoval v republiko Komi, da bi se zaposlil kot gozdar in gradbenik. A mladi strokovnjak na začetku ni imel sreče. Bil je aretiran in obsojen na leto dni kazenskega dela »v paketu« z vodstvom gozdarskega podjetja, ki je bilo zaloteno pri kraji.

Dolga pot v prestolnico

Po razpadu ZSSR je njegov biograf Teodor Glatkov razkril, da so obveščevalci Kuznecova opazili prav takrat, ko je delal v republiki Komi. Lokalni oddelek Narodnega komisariata za notranje zadeve je postal pozoren na mladeniča, ki se je v letu dni naučil gladko govoriti jezik domačinov in obvladal nemščino. Nekoč je brez težav obvladal celo tolpo uličnih roparjev.

Tako je Nikolaj začel sodelovati s čekisti in tajno delati za komisariat v republiki Komi in na Uralu, kjer se je boril proti banditom in pomagal pri nadzoru tujcev, ki so prihajali v regijo.

Ko se je narodni komisariat leta 1938 po represijah soočil s pomanjkanjem kadra, je bil Kuznecov poslan na delo v Moskvo. Tam je dobil izjemno redko delovno mesto supertajnega agenta, novo identiteto (sovjetskega Nemca Rudolfa Schmidta), stanovanje v centru prestolnice in določeno svobodo delovanja.

Pred vojno so v Moskvo namreč prihajale mnoge delegacije Hitlerjeve Nemčije Rudolf/Nikolaj je vešče vzpostavljal kontakte z vojaškimi uradniki, diplomati in inženirji, ki so ga dojemali kot svojega sodržavljana.

Diverzant

Na začetku vojne vohunske aktivnosti v Sovjetski zvezi še niso bile na vrhuncu. Sovjetska država se je pripravljala za ofenzivno in ne obrambno vojno. Znani zgodovinar tajnih služb Aleksander Kolpakidi v knjigi Diverzantska aktivnost v zaledju fronte navaja direktivo Narodnega komisariata za notranje zadeve, ki odlično ponazarja stanje poleti leta 1941: »Odredi in skupine se formirajo prenagljeno, dobesedno v roku nekaj ur, in to iz ljudi, ki se med sabo ne poznajo in niso nikoli držali v rokah orožja.« Hitro so bile osnovane nove enote, za delo za sovražnikovo linijo pa so bili zadolženi profesionalci, eden od katerih je bil tudi Nikolaj, ki je nekaj časa »stažiral« v taborišču za vojne ujetnike, poleti 1942 pa se znašel pri mestu Rovno z dokumenti, ki so potrjevali, da je »nadporočnik Paul Zibert«.

Človek, ki nikoli ni bil v Nemčiji, pa je težko igral Nemca, zato je moral Kuznecov stalno nadzorovati vsak svoj gib. Primer: ko Rus naročuje tri krigle piva, pokaže natakarju kazalec, sredinec in prstanec, medtem ko Nemec pokaže palec, kazalec in sredinec. Dovolj je, če človek, ki je zatopljen v pogovoru, samo za trenutek izgubi pozornost, in že napravi napačno gesto, ki lahko zbudi sum pri njegovih sogovornikih. A Kuznecov je odlično obvladal nemško kulturo popivanja in prepričal nemškega majorja, da spije še kak kozarček več, nakar je izvedel, da se načrtujejo atentati na voditelje držav protihitlerjevske koalicije v Teheranu. Aleksander Kolpakidi piše, da je »častnik, ki je opravljal tajno službo po barih in restavracijah v Rivnu, lahko izvedel marsikaj, ne pa tudi tako velike skrivnosti,« a obveščevalci v Moskvi so si iz množice drobtinic, ki jim jih je pošiljal Kuznecov, uspeli sestaviti jasno sliko bodočih nemških načrtov.

Agent je v Rivnu hkrati lovil visoke nemške uradnike in častnike, ki so bili odgovorni za zločine proti civilnemu prebivalstvu. A v začetku leta 1944 se je po množičnih usmrtitvah, ki jih je izvedel, krog okoli njega začel redčiti. Nato se je kar samostojno »povišal« v kapetana in se odpravil v Lviv, kjer je uspel izvesti še nekaj dodatnih akcij, preden se je odločil prebiti nazaj na sovjetsko ozemlje.

Najprej je imel srečo; on in še nekateri drugi agentje so uspešno prečkali nadzorne točke in zapustili mesto. Nato pa je blizu vasi Boratin tik ob frontni liniji naletel na ukrajinske nacionaliste, nad katerimi so nacisti na tej točki že izgubili nadzor. V spopadu so Kuznecov in vsi ostali v njegovi skupini izgubili življenje.

Več let kasneje je v spominih z naslovom Obveščevalna služba in Kremelj nekdanji nadrejeni Kuznecova general Sudoplatov napisal, da je agenta pogubilo »pretirano zaupanje v svojo srečo«. A sreča je bila v resnici le posledica hladnokrvnosti, usposobljenosti in pripravljenosti, da se bori za svojo državo, ali kakor pravi glavni junak filma Podvig obveščevalca: »Pravi obveščevalec mora res silno ljubiti svojo domovino.«

Preberite še:

Samostan: najuspešnejša operacija sovjetske protiobveščevalne službe v drugi svetovni vojni

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke