V 13. stoletju so posamezne države merile svojo valuto glede na ekvivalentno vrednost bodisi v bakru, srebru ali zlatu. Do konca 19. stoletja pa je zlato postalo jasen zmagovalec v bitki za naslov univerzalnega ekvivalenta.
Stoletja kasneje, v tridesetih letih 20. stoletja, je svet postopoma začel opuščati zlato za kritje valut in v zgodnjih sedemdesetih je bil zlati standard dokončno ukinjen. Zadnjih 40 let sta vrednost denarja kot tudi njegova količina postali odvisni od stanja gospodarstva, tržnih špekulacij in odločitev posameznih centralnih bank.
Ruski rubelj je na splošno sledil trendom v svetovni denarni zgodovini. Bil je krit v srebru, bakru in zlatu, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so Sovjeti začeli proizvajati ogromne količine nafte, pa je postal »petrovaluta«, ki je neposredno odvisna od tržne vrednosti »črnega zlata«. Ker pa cene nafte, kot vemo, ne slavijo najbolj po svoji stabilnosti in so dovzetne za nenadne spremembe, ni nobeno presenečenje, da je samo v 20. stoletju rubelj doživel kar šest monetarnih reform, osem denominacij in celo serijo hiperinflacij, ko je izgubil več kot 200 odstotkov svoje vrednosti v samo nekaj letih.
Seveda spremembe v ceni nafte in zlata niso edini faktor, ki sproža vzpone in padce v vrednosti valut in ne smemo pozabiti na vedno prisotne gospodarske in politične faktorje.
S tem v mislih smo sestavili petstoletno retrospektivo rublja, s katero razkrivamo zgodbo o dolgem prizadevanju Rusije za modernizacijo svojega monetarnega sistema in pridobitev stabilne valute. Pokazali bomo tudi, kako se je spreminjala kupna moč rublja v zadnjih 500 letih (preko primerjave z dolarjem). Koliko česa ste lahko s 100 rublji kupili leta 1666 in koliko leta 1920? Preberite in izvedite!
*Ker se je ameriški dolar prvič pojavil šele 8. avgusta 1786, pretvorba valute iz rublja v dolar za 16. in 17. stoletje seveda ni bila mogoča.
Srebrni rubelj, 1534
100 rubljev = 100 krav ali 100 konjev
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
Prvi ruski denarni sistem se je pojavil po zaslugi mlade litvanske kneginje Jelene Glinske, matere Ivana Groznega, ki je vodila državo v tridesetih letih 16. stoletja. Takrat se je Rusija spopadala s finančno krizo, ki jo je povzročila odsotnost državnega monetarnega sistema in je bil trg preplavljen s ponarejenimi kovanci. Glinskaja je zato odredila, da mora postati postopek kovanja zahtevnejši, in vzpostavila srebrni rubelj kot osnovno menjalno sredstvo in prvo rusko trdo valuto.
Bakreni rubelj, 1662:
100 rubljev = 20 sodov jesetra s severa ali 4 dragi ženski krzneni plašči z zlatom in čipkami
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
Car Aleksej Mihajlovič, oče Petra I. (Velikega), je poskušal izvesti denarno reformo, da bi financiral vojno s Poljsko med leti 1654-1667. Odločeno je bilo, da se »vzame kredit od ljudi« in izda ekvivalent v bakru, ki bi ga bilo možno v prihodnje zamenjati za srebrne rublje. Plače državnih uradnikov so izplačevali v bakru, davke pa se je pobiralo v srebrnikih. Ker je bilo baker lažje kovati, se je vrednost novih kovancev zmanjšala za sedemkrat v dveh letih, kar je privedlo so t. i. bakrene vstaje leta 1662, nemirov v Moskvi, ki se jih je udeležilo kakšnih 10.000 prebivalcev, večinoma vojakov in tlačanov. Vstaja je bila zadušena, bakreni kovanci so bili umaknjeni iz obtoka, valuto pa je uspel stabilizirati šele Peter Veliki skoraj 40 let kasneje.
Papirnati rubelj, 1769:
100 rubljev = 72 USD (1792) = 10 ruskih lesenih koč (izb)
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
Do sredine 18. stoletja, ko je v Evropi že bila vzpostavljena razvita mreža bank in plačevanja s papirnatim denarjem, so Rusi za plačila še zmeraj uporabljali kovance iz dragih kovin, katerih proizvodnja je državo drago stala. Carica Katarina II. Velika se je zato odločila uvesti prvi papirnati denar – bankovce, krite z enako količino v srebru. A Rusija na to inovacijo ni bila pripravljena, saj ljudje svojih prihrankov niso želeli držati v bankovcih in zaupanja v papirnati denar ni bilo. Poleg tega je država z vsakim naslednjim letom povečala količino denarja v obtoku, ne glede na njegovo pravo vrednost v srebru. Vsi ti faktorji so državo po Katarinini smrti pahnili v hudo finančno krizo.
Zlati rubelj, 1895:
100 rubljev = 51 USD = en vlečni konj ali rabljeni klavir
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
Eno od bolj uspešnih denarnih reform v Rusiji je izvedel finančni minister Sergej Witte med vladavino zadnjega ruskega carja Nikolaja II. Witte je zamenjal srebrni rubelj z zlatim ter s tem končal devalvacijo bankovcev, izdanih za časa Katarine Velike (nekateri so bili še zmeraj v obtoku) kot tudi valutne špekulacije. Reforma je spodbudila tuje investicije v Rusiji in dala državi trdo konvertibilno nacionalno valuto
Sovjetski rubelj, 1924:
100 rubljev = 45 USD = 26 parov galoš ali 6 let vožnje s prvim sovjetskim tramvajem
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
Po padcu monarhije leta 1917, državljanski vojni in obdobju vojnega komunizma je nastopila najhujša hiperinflacija v zgodovini ruske valute. Rubelj je padel za več kot 50 milijon-krat svoje vrednosti v samo petih letih. Leta 1917 ste lahko 100 rubljev zamenjali za 9 ameriških dolarjev, do leta 1923 pa je njihova vrednost padla na 0,00004 dolarja. Da bi stabilizirala situacijo, je Sovjetska zveza leta 1924 uvedla novo valuto, krito z zlatom. Novi trdi rubelj je zdržal le šest let, preden so ga zamenjali boni za kruh, meso in druge dobrine. Ta sistem je bil med sovjetskim obdobjem (1917-1991) uveden štirikrat.
V zgodnjih dvajsetih letih se je Sovjetska zveza znašla pred nepričakovanim izzivom; zahodne države so zavračale plačila blaga v sovjetskem denarju (s sovjetskimi simboli). Da bi rešila ta problem, je vlada med leti 1925-1927 tiskala kovance s podobo carja Nikolaja II., kar je omogočilo nakup blaga v tujini.
»Naftni« rubelj, 1970-1991:
100 rubljev = 140 USD = 27 steklenic sovjetskega šampanjca ali 1 par kavbojk (ulična cena)
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
Od 1931 naprej je bil sovjetski rubelj valuta izključno za domačo uporabo in samo država je imela pravico do menjave rubljev za tujo valuto in nabavo blaga iz tujine. Zaradi rasti svetovnih cen nafte in povečanju njene proizvodnje od sredine sedemdesetih let naprej je delež nafte in drugih energentov v sovjetskem izvozu strmo narasel in leta 1985 dosegel rekordnih 54 odstotkov. Sovjetsko gospodarstvo je postalo odvisno od izvoza nafte, kar se je v obdobju 1985-1986 izkazalo za pogubno, potem ko je padec cen nafte močno prizadel prihodke v tujih valutah in tudi sam rubelj. Od leta 1990 naprej so vsi devizni prihodki ZSSR šli za kritje zunanjega dolga. Hkrati se je zaradi proračunskega primanjkljaja začel večati dolg v domači valuti. Vse to je odigralo vlogo pri razpadu ZSSR. V desetletju, ki je sledilo, je rubelj doživel inflacijo in bil redenominiran nič manj kot štirikrat.
Putinov rubelj, 2000:
100 rubljev = 1,4 USD = velik šop banan ali 2 cheeseburgerja pri McDonaldsu (cena za maj 2020)
Slava Petrakina/Andrej Zajcev
V 21. stoletju ruska nacionalna valuta ni bila predmet večjih reform, hkrati pa je bila podvržena nenadnim fluktuacijam zaradi kriz. Od začetka prvega desetletja 21. stoletja do 2014 so Rusi kupovali ameriške dolarje za nič več kot 35 rubljev, po rusko-ukrajinski krizi in strmem padcu svetovnih cen nafte pa se je vse začelo spreminjati. Po strmi devalvaciji decembra 2014 ruski rubelj nikoli več ni uspel doseči prejšnje vrednosti in se kljub občasnim krepitvam ustalil na vrednosti 50-60 rubljev za ameriški dolar. Letos se je situacija še poslabšala. Potem ko je Rusija izstopila iz pogajanj znotraj OPEC+, so cene nafte kolapsirale, z njimi pa je padel tudi rubelj. Maja 2020 se rubelj na svetovnem trgu prodaja po tečaju 73 rubljev za dolar.
Članek temelji na podatkih Ruskega državnega gospodarskega arhiva in podatkov iz treh virov.
Preberite še: