V bojih med drugo svetovno vojno je sodelovalo okoli milijon sovjetskih žensk. Služile so v zaledju, odnašale ranjence z bojišč, se bojevale kot ostrostrelke, pilotirale bombnike in vozile tanke. Samo ena med njimi pa je prišla na čelo voda mornariške pehote.
»Moškim sem hotela dati po nosu, jim pokazati, da se lahko borim vsaj tako dobro, kot oni, če ne še bolje,« je izjavila Jevdokija Zavalij več let po vojni. A pot mladega ukrajinskega dekleta se ni začela pri marincih.
Ko je druga svetovna vojna potrkala na vrata Sovjetske zveze, je Jevdokija, ali Dusja, kot so jo klicali, dopolnila komaj 15 let. Nekajkrat se je obrnila k vojaški sprejemni pisarni s prošnjo, da jo pošljejo na fronto, a so jo vsakič zavrnili. Šele ko se je sovražnik že čisto približal njeni rodni vasi Novi Bug, jo je med umikanjem v svoje vrste sprejela enota Rdeče armade.
V času, ko je Zavalij polku služila kot bolničarka, je z bojišča uspešno rešila ranjenega častnika in za to prejela svoje prvo odlikovanje – red rdeče zvezde. Med prečkanjem reke Dneper je bila prvič težje ranjena, a usoda ji je kmalu omogočila, da povsem spremeni svoje življenje.
Enoto Jevdokije Zavalij so obiskali pripadniki mornariške pehote, ki so iskali kandidate za zapolnitev lastnih vrst. Kmalu so postali pozorni na dekle. Na kratko postrižena, oblečena v navadno vojaško srajco in hlače se Dusja v ničemer ni razlikovala od ostalih vojakov. Ko je marinec v njenih dokumentih prebral »višji narednik Zavalij Jevdok« (tako so ji skrajšali ime v bolnišnici), je pomislil, da gre za Jevdokima. Dekle ga ni poskušalo prepričati v nasprotno in že čez pol ure se je odpravila na pot k 6. desantni brigadi na Severni Kavkaz.
»Tako sem uspela prestati skoraj eno leto. Nihče ni nič posumil,« se je spominjala Jevdokija. »Takoj so me sprejeli medse, ko sem pri Mozdaku zajela nemškega častnika, pa so me poslali v obveščevalni oddelek, ki sem mu kmalu začela poveljevati.«
Med boji blizu Kubana pa je resnica o »tovarišu Jevdokimu« vendarle prišla na dan. Ko je padel poveljnik enote in je med borci zavladala zmeda, je iniciativo nase prevzela Zavalij. Dvignila se je na noge in zaklicala: »Četa! Poslušaj me! Naprej za mano!« ter krenila v napad. Težke rane, ki jih je dobila v tem boju, so na koncu privedle do razkritja njene skrivnosti.
Na Dusjino presenečenje pa proti njej ni bilo sproženih nobenih postopkov: »Nihče ni niti pisnil.«
Z ozirom na to, da si je »Jevdokim« že prigaral veliko avtoriteto med vojaki, Jevdokije ne samo, da niso poslali nazaj v sanitetni oddelek, ampak so jo ravno nasprotno poslali na šestmesečno usposabljanje za mlade poročnike. Po vrnitvi je bila imenovana za poveljnico voda posebne čete vojakov z avtomatskimi puškami v sestavi 83. brigade mornariške pehote.
To majhno dekle je poveljevalo petdesetim možem, ki so jo poslušali brez ugovorov. Borci iz drugih enot so najprej s posmehom gledali na vod, ki mu je poveljevala ženska, a ko so videli, kakšno hrabrost je izkazala v boju, in kako učinkovito je poveljevala svojim marincem, so začeli njen vod imenovati »Duskini gardisti«.
Med veliko Kerško-Eljtingensko operacijo na Krimu jeseni 1943 so vojaki iz njenega voda pod viharjem sovražnega ognja uspeli zavzeti teren in omogočili izkrcanje glavnih desantnih sil. Sledile so težke a junaške bitke za Sevastopolj, Balaklavo in Kerč.
»Vod, ki mu je poveljevala poročnica Jevdokija Zavalij, je pogosto bil na čelu bojnega delovanja brigade, sodeloval je v preboju pri ofenzivah mornariške pehote,« je povedal poveljnik čete iz sestava 83. brigade mornariške pehote Aleksander Kuzmičev: »Pošiljali smo jih na območja, kjer je bilo posebej težko.«
Nemci so Jevdokijo klicali »Frau Črna smrt«, njene borce pa »črni komisarji«. »Črne mornariške kape so jim zmeraj povzročale smrtno grozo. Marinci so bili znani po svojih nenadnih, drznih in neustrašnih napadih. Moji fantje so bili neverjetno hrabri. Ko pa so Nemci izvedeli, da je med njimi ženska, najprej niso mogli verjeti, nato pa so se podali v boj za mojo glavo,« je povedala Zavalij.
Med prečkanjem Dnestrskega zaliva pri Odesi avgusta 1944 se je oddaljila od svojih borcev, nakar jo je odnesla eksplozija in izgubila je zavest. Ko je prišla k sebi, je videla Nemce, kako hodijo po polju in ubijajo ranjene sovjetske vojake. »Ko sem zaznala, da se mi približujejo, sem zadržala dih. Naenkrat sem začutila bolečino v nogi. Eden od fašistov mi jo je prebodel, da bi preveril, če sem mrtva. Kot po čudežu mi je uspelo, da se nisem izdala. Ob zori, ko so naši bataljoni očistili zahodni breg Dnestrskega zaliva od Nemcev, pa so me našli lokalni prebivalci,« se je spominjala Zavalij. V brigadi so mislili, da je umrla.
Februarja 1945 med bitko za Budimpešto je Jevdokijin vod zavzel sovražnikov bunker, tako da se je prebil po kanalizaciji in Nemce ujel nepripravljene. Nemški general najprej ni mogel verjeti in se je užalil, ko so mu povedali, da je marincem poveljevala ženska. Ko je zagledal Jevdokijo, pa ji je poražen predal svojo pištolo.
Tekom iste bitke za madžarsko prestolnico ji je eden od borcev Vanja Posevnih, ki je na začetku, ko je prišel v vod, s prezirom dejal, da se »ne misli podrejati ženski«, rešil življenje, s tem ko jo je s svojim telesom zaščitil pred ostrostrelskim ognjem.
Jevdokija Zavalij je z negodovanjem zavračala vsakršno misel o možnosti zasebnega življenja med vojno: »Če bi se v tem smislu pojavile kakšne mislil, bi bilo konec. Ne bi bilo več ne voda, ne poveljnika. Zanje sem bila moški, sploh pa mi marinci nismo imeli časa za ljubimkanje.«
A kljub vsemu je bila še vedno dekle in to zelo mlado, ki pa se je že morala znajti v težki situaciji in je nosila odgovornost za nekaj deset življenj. »Na fronti sem solze skrivala pod šotorom, da ne bi nihče videl in me bog ne daj obtožil, da sem slabič,« se je spominjala kasneje.
»Enostavno nisem imela pravice biti slabotna, bati se. A vseeno me je bilo strah … podgan. Nisem mogla preko tega, podgane so zame bile strašnejše od Nemcev. Sestradane so se mi ponoči zaganjale v obraz in me grizle za pete.«
Kot nosilka štirih vojnih odlikovanj in deset medalj je Jevdokija postala častna prebivalka osmih evropskih mest. Zaradi hudih vojnih poškodb se je odločila, da ne bo nadaljevala vojaške kariere in se leta 1947 demobilizirala. »Po vojni sem ponoči še dolgo hodila v boj. Kričala sem tako glasno, da so me slišali sosedi,« se je spominjala.
Jevdokija Zavalij je preminula 5. maja 2010 v starosti 85 let, samo nekaj dni pred 65. obletnico zmage. Preživela je vse pripadnike svojega voda iz 83. brigade mornariške pehote.
Preberite še:
Krepko zdravje, dobri refleksi in jekleni živci: Kako so Rusinje postale strojevodje (FOTO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
