Je bila Finska kadarkoli del Rusije?

Preden je Finska leta 1809 padla pod rusko nadoblast, je bila polnih šest stoletij del Švedske. Medtem ko so evropski vitezi »osvobajali« Sveto deželo na Bližnjem vzhodu, so švedski križarji za širjenje svojega vpliva izbrali drugo pot. Švedska krona je izvedla tri večje križarske pohode v 12. in 13. stoletju, v katerih si je podjarmila ozemlja finskih plemen.

Tedaj so Švedi naleteli na še enega velikega nasprotnika – Novgorodsko republiko, ki je imela v tej regiji lastne interese. Sledile so številne bitke med obema stranema a Stockholmu je uspel zadržati finsko ozemlje. Čas za priključitev Finske Rusiji takrat še ni bil zrel.

Med veliko severno vojno (1700-1721) so ruske sile okupirale ogromna območja finskega ozemlja. Posledično je Švedska izgubila status velesile in veliko ozemlja ob vzhodnem Baltiku, a uspela zadržati večino Finske z izjemo nekaterih delov Karelije.

Finska vojna (1808-1809), ki je na Švedskem znana kot »največja nacionalna katastrofa v dolgi zgodovini švedske države«, se je končala z izgubo Finske in njeno priključitvijo Ruskemu imperiju. Švedska je s tem izgubila tretjino svojega ozemlja in četrtino prebivalstva.

Ruski car Aleksander I. je naenkrat pod svojo oblast dobil ogromno in dokaj neznano regijo s tujim protestantskim prebivalstvom. Pri tem pa ni pozabil, kako srdito so se Finci v partizanski vojni borili proti Švedom, zato se je odločil, da bo Finsko integriral počasi in premišljeno.

Spomladi 1809 je bila v finskem Porvoou razglašena Velika kneževina Finska. Finci pod Švedsko nikoli niso uživali tolikšne avtonomije. Finsko plemstvo je lahko obdržalo svojo vero in pravice, švedska ustava iz leta 1772 pa je bila potrjena za ustavo Finske.

Leta 1811 je Aleksander I. Finski priključil Viborško gubernijo v Kareliji in s tem nehote položil tempirano bombo, ki je eksplodirala stoletje kasneje in privedla do več brutalnih sovjetsko-finskih konfliktov.

Naslednje leto je bila prestolnica Velike kneževine premaknjena iz takrat najpomembnejšega finskega mesta Åbo (danes Turku) v Helsinke. Zaradi bližine Sankt Peterburga švedski vpliv v mestu ni bil tako močan.

V drugi polovici 19. stoletja je Finska dobila pomembne privilegije, kot sta lastna valuta (finska marka) in vojska. A ruska politika do Fincev se je kmalu zatem dramatično spremenila. Začel se je proces rusifikacije, vpliv lokalnih oblasti pa so precej omejili in leta 1901 je bila finska vojska razpuščena in integrirana v rusko carsko vojsko.

Finsko nezadovoljstvo nad temi procesi je privedlo do tega, da so se Finci pridružili prvi ruski revoluciji 1905-1907 in car Nikolaj II. je bil prisiljen v podelitev koncesij. Leta 1906 je Finska postala prva država v Evropi, kjer so ženske dobile volilno pravico in pravico do izvolitve v novoustanovljeni finski parlament. Na mednarodnih športnih dogodkih je Finska sodelovala samostojno pod lastno zastavo.

Kmalu po oktobrski revoluciji v Rusiji je finski parlament razglasil neodvisnost, ki jo je Leninova vlada sprva tudi priznala. A to ni preprečilo konflikta med državama, ki je izbruhnil kmalu zatem. Zmaga belih Fincev nad rdečimi, ki jih je podpirala sovjetska Rusija v finski državljanski vojni, je obe državi dokončno ločila eno od druge.

Zadnji večji konflikt med državama se je zgodil med drugo svetovno vojno, povod za to pa je bilo prav darilo carja Aleksandra I. z začetka 19. stoletja. Razlog je tičal v tem, da je Karelijski polotok skupaj z Viborgom predstavljal ključno obrambno točko za Leningrad (danes Sankt Peterburg). Potem ko so območje v zimski vojni zasedle sovjetske sile, je Finska sklenila zavezništvo s Hitlerjem in ga poskušala zasesti nazaj, a neuspešno. V povojnem obdobju sta se nato vladi obeh držav odločili zakopati bojne sekire preteklosti in stopiti na pot novega sodelovanja. Posledično je Finska postala ena od najboljših in najbolj prijateljsko razpoloženih sosed Sovjetske zveze in kasneje Rusije.