Za mnoge državljane Sovjetske zveze so bile diskoteke ali preprosto "plesi" posebna zabava - nekateri se jih spominjajo še danes v primerjavi s sodobnimi nočnimi klubi, ki so veliko bolj svobodni in prijazni, ko ni treba več vložiti neskončno veliko truda, da bi lahko samo plesal ob dobri glasbi. Takrat je bil vstop tako zahteven in nedosegljiv kot dobiti slavno sovjetsko klobaso, ki je bila v velikem primanjkljaju. To je bil dogodek leta.
Arkadij se še vedno spominja, kako je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: "Od nas so zahtevali, da pripravimo seznam predvajanja že vnaprej, obvezno pa je bilo tudi zagotavljanje prevodov imen. V tistih časih so bili popularni Italijani - in vedeli smo, kaj je "Felicita"; besedo "Festra" pa smo si dobesedno izmislili kot prevod za: "Fortune". In je delovalo. Acapulco je bila že drugačna zgodba. Ravnatelj šole - obenem tudi naš učitelj kemije - je zahteval dokaz, da "Acapulco" ni anti-sovjetski vzklik ali vrsta nacističnega pozdrava. Morali smo do učilnice za zemljepis in odpreti Atlas, da bi dokazali svojo nedolžnost. "
Kljub temu takrat ni bilo nedolžnih šolskih plesov. Najprej so bila "plesišča", z živo glasbo in vzdušjem, ki je spominjalo na predrevolucionarne plese: moški in ženske so se zbirali ločeno. Tematika, vrstni red, v katerem so se stvari odvijale - vse to je bilo odločeno vnaprej. To je bilo v tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so takšnim dogodkom pravili "plesni večeri".
Dogodki so se odvijali v kulturnih središčih in klubih. Poleti so se preselili na prosto, v parke.
Vsak vidik sovjetskega življenja je bil urejen do potankosti in plesi niso bili izjema. "Ples v delavskih oblačilih ali športnih oblačilih je bil prepovedan. Prav tako je bilo prepovedano plesanje na način, ki je kršil konvencijo (karkoli je že to pomenilo). Plesalec je moral vse svoje gibe izvesti v pravilni obliki, vsi so to morali narediti natančno in enotno, z levo in desno nogo. Kajenje ali smeh tudi nista spadala na "plesišče", in se je bilo potrebno umakniti na posebna območja v skladu s takratnimi pravili.
Z 60. leti in politiko odtajevanja so dogodki postali nekoliko bolj demokratični. v javni zavesti se je začel uveljavljati stil - ljudje so se začeli upirati z nekoliko bolj svetlimi in drznimi oblačili, čeprav so moške s hlačami na zvon in dolgimi lasmi še vedno lahko vrgli iz plesa. Ista usoda je lahko doletela tudi ženske, ki so nosile "provokativna" oblačila in ličila.
Prostor plesišča je bil ograjen in postavili so plačljiv vhod. Tisti, ki niso hoteli plačati, so se povzpeli čez ograjo. Policija je lovila "ilegalce", pogosto pa je ukrepala z najrazličnejšimi triki, ki bi jim preprečili vstop - tako so, na primer, ograjo premazali z oljem.
V sedemdesetih letih so ljudje začeli izgledati približno takole.
V ZSSR so se začele pojavljati prve glasbene skupine - z obvezno predpono VIA (vokalno-instrumentalni ansambel). Trudili so se čim bolj kopirati zahodno glasbo, čeprav so bili po svoje čisto edinstveni.
V ZSSR skoraj ni bilo kitare znamke Fender ali Gibson (imele so jih le glasbene elite, ki so zanje plačale v tuji valuti iz državnega žepa, s posebnimi vladnimi naročili), zato je večina "VIA-jevcev" igralo na glasbila sovjetske izdelave, ki so jim pogosto pravili „lopate“, „vesla“ ali „drva“ (zaradi pogostega zvoka slabe kakovosti).
Komunistična partija in upravni organi so temeljito pregledali prizorišče, vedno na preži za "propagando promiskuitete" in drugih prepovedanih vedenj, če bi se slučajno v glasbi pojavila kakršna koli neželena sporočila. Kot navaja uporabnik LiveJournal, "Ni bilo nobenih "dekadentnih pesmi" iz undergrounda. Ne spominjam se vseh podrobnosti, vendar je bilo nekaj pesmi, ki so bile puncam res všeč, in so bile na črnem seznamu - "Girl in a Bar" in "Remember, Girl?"
Demokratizacija je nadaljevala svoj pohod in do osemdesetih let je sovjetska scena doživljala zlato dobo diskoteke: vsaka šola, tehnični kolegij in univerza v državi so imeli svoje plese. Začeli so se pojavljati kasetofoni, pa tudi druga oprema. Oprema "naprednega" DJ-a je bila videti nekako takole...
Uradno cenzura ni nikjer povsem izginila, ampak so jo vse pogosteje ignorirali. Samovari in čajniki so začeli vsebovati močan alkohol. Pretepi so postali pogost pojav plesov. "Na ples nisi mogel sam. Vedno je bila gneča, in dekleta so si lahko privoščila, da pridejo v parih, medtem ko so fantje vedno morali priti v manjših skupinah, da ne bi prišlo do pretepa! In to se je zgodilo precej pogosto. Zlasti na vzpodbudo lokalnih fantov, na ozemlju katerih je potekal ples "
V tistem obdobju so se vsi trudili najti način, kako priti do vstopa. Uvedli so obvezno starost seznama gostov. Nekateri najbolj vroči dogodki so se dogajali v hotelu "Inturist" (kjer so bivali tuji turisti). Povprečen sovjetski državljan ni imel vstopa v nobenega od teh barov. Obiskali so jih lahko le tajni agenti KGB-ja, spolni delavci iz visoke družbe in „nomenklatura“ Komunistične partije (pomembne osebe).
Navadni ljudje so imeli bolj malo izbire, in so se morali sprijazniti z istimi kulturnimi središči in lokalnimi plesišči, ki so jih imeli že 40 let. Čeprav tuja kultura s svojo popularno glasbo takrat ni bila niti preveč posebna niti sporna. Plesi so dopuščali trgovino na črno: zahodna oblačila in drugi težko dostopni predmeti - vinilke, kavbojke, tuje cigarete - so se dobesedno prodajali pod mizo. Diskoteke so postale prostor za zgodnjo alternativno kulturo in tudi za privatno trgovino.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
