Kako je prvi ruski guverner vladal Aljaski

»Ta spomenik ne govori o naši zgodovini, niti o sprejemanju le-te. Je častno obeležje za nekoga, ki si ne zasluži našega spoštovanja,« je o spomeniku ruskega kolonista Aleksandra Baranova povedala Dionne Yeidikoo’aa Brady-Howard, pripadnica ljudstva Tlingit. Baranov je bil prvi guverner Rusko-ameriškega podjetja, ki je leta 1799 ustanovilo današnje mesto Sitka, takrat znano kot Novoarhangelsk.

Legion Media

Spomenik, ki ga je ob 190. obletnici ustanovitve Sitke leta 1989 mestu podarila ena od tamkajšnjih družin, je bil postavljen v lokalnem obmorskem parku. Danes, junija 2020, pa pripadniki staroselskega ljudstva Tlingit zahtevajo njegovo prestavitev.

A Aleksander Baranov je bil precej kompleksnejša osebnost, kot ga danes dojemajo Aljaščani. In zagotovo ni gojil slabih ali genocidnih namenov, kot mnogi kolonisti v zgodovini.

Bojeviti trgovec

Ko je Aleksander Baranov leta 1780 prispel v Irkutsk na vzhodu Sibirije, je imel 34 let. Rodil se je v trgovski družini iz severnega ruskega mesta Kargopol. Aleksander je trgoval po Arhangelski regiji, Moskvi in Sankt Peterburgu vse od svojih najstniških let naprej. V Irkutsku je kupil posest in začel organizirati odprave na Aljasko.

Popotniki, ki jih je najel Baranov, so pluli do obal Aljaske, kjer so lovili morske vidre zaradi njihovega izjemno debelega kožuha – zelo dragocene surovine v rusko-kitajski trgovini poznega 18. stoletja. Dobički od trgovanja s kožuhovino so bili astronomski. Posamezna ladja je lahko prevažala kožuhe v vrednosti od 50.000 do 70.000 rubljev in to v času, ko je 2.000 ali 3.000 rubljev veljalo za prestižni dohodek.

Legion Media

Kmalu je z Baranovom navezal stike Grigorij Šelihov, lastnik specializiranega podjetja Šelihov-Golikov za trgovanje s krznom morskih vider, in mu ponudil mesto glavnega direktorja. In Baranov je leta 1790 to tudi postal. Podjetje je zaposlovalo staroselska ljudstva z Aljaske (Aleute in Alupike), sicer izkušene lovce morskih vider. Krzno so nato prevažali v Rusijo na trgovskih ladjah. A staroselci tega niso počeli prostovoljno. Šelihov je bil namreč krut in neusmiljen mož, ki je bil za dosego svojih ciljev sposoben narediti marsikaj. Za podjarmljenje domačinov je uporabil golo silo. V pokolu pri Awa’uqu leta 1784 je njegovih 130 mož, oboroženih s puškami in topovi pomorilo več sto Alupikov, vključno z ženskami in otroki, za to, da bi »osvojili« plemensko ozemlje.

A ruski uradniki so dobro razumeli, da je Šelihov manijak. »Ti, ki so bili zadolženi za pobiranje jasaka [stara rusko-tatarska beseda za dajatve], so pogosto zlorabljali svoja pooblastila,« je pisal Ivan Jakobi, generalni guverner Irkutska. Tako, kot nadaljuje, ni nobeno presenečenje, da so aljaška ljudstva »zavračala vsakršno pripadnost in se poskušala maščevati Rusom na vse možne načine.«

Ruski Pizzaro

Potem ko je Grigorij Šelihov leta 1795 umrl v nejasnih okoliščinah pri 46 letih, je bilo njegovo podjetje reorganizirano v Rusko-ameriško podjetje, ogromno firmo, ki je konsolidirala rusko trgovino s krznom morskih vider na Aljaski in v okoliških teritorijih. Začetni kapital podjetja je bil 700.000 rubljev, v enem letu pa je zrasel na 2,5 milijona. Trgovina je bila izjemno donosna in delnice podjetja so si lastili tudi člani ruske carske družine. Aleksander Baranov je postal prvi generalni direktor podjetja.

Grigorij Šelihov

Zbirka M. Kočerova

Samemu sebi je nadel vzdevek »Ruski Pizzaro«, vendar ni bil vojak in njegovi podvigi so bili zgodovinsko bistveno manj pomembni. Od leta 1790 naprej je Baranov nadzoroval gradnjo utrdb in vasi v Ruski Aljaski, ter vabil ladjedelce, da so gradili ladje na otoku Kodiak. Nadzoroval je pomorsko trgovino s kožuhovino morskih vider, ki so jih zavoljo tega pobijali na deset tisoče. Na Aljaski se je poročil s hčerko aleutskega poglavarja, ki mu je rodila več otrok.

Leta 1799 je Baranov ustanovil naselje Novoarhangelsk, danes znano kot Sitka. Takrat od mesta še ni bilo kaj dosti, samo majhna trdnjava. Leta 1802 so pripadniki plemena Tlingit napadli trdnjavo in ubili okoli 20 ruskih naseljencev, za ostale ujetnike pa zahtevali odkupnino. Baranov je ponovno prevzel nadzor nad trdnjavo šele leta 1804 s pomočjo Jurija Lisjanskega, pomorščaka, ki se je začasno ustavil na Aljaski, da bi naložil nove zaloge. Baranov in Lisjanski sta bila po dvomesečnem boju na koncu uspešna. Baranov je bil odločen, da na tem kraju ustanovi mesto in čez eno leto je ukazal gradnjo osmih hiš. Končno se je pogodil tudi z domačini in njihovemu poglavarju podaril ogromen ruski grb iz bakra.

Novoarhangelsk

Legion Media

Aleksander Baranov je bil predan kolonist, ki zavoljo počitka ni izgubil niti dneva. A spopadanje s Tlingiti in upravljanje Aljaske nista bila njegova edina izziva.

Baranov je imel mnogo težav tudi z lastnimi ruskimi naseljenci, ki so skušali tihotapiti kožuhovino ven iz Aljaske.

Drug pogost problem je nastajal pri zalaganju kolonije z življenjskimi potrebščinami. Ruske ladje so se v gosti aljaški megli pogosto razbijale ob skalah in dragocene zaloge so mnogokrat potonile v morju. Baranov je moral poslati kapitana Ivana Kuskova v Kalifornijo, kjer je bil ustanovljen Fort Ross (danes Bodega Bay). Ta nekdanja ruska kolonija je služila kot žitnica za Aljasko, saj so bila kalifornijska območja bogata s poljščinami in živino.

Sitka, Aljaska

Getty Images

Pokop na morju

Leta 1798 je Baranov zaprosil za razrešitev. Nikolaj Rezanov, direktor Rusko-ameriškega podjetja, je s prve roke opisal skromne okoliščine njegovega življenja.

»Nihče med nami tukaj ne živi prav razkošno, naš ’osvajalec’ pa živi v leseni kolibi, ki je tako vlažna, da je treba plesen odstranjevati vsak dan. Da ne govorim o tukajšnjem močnem deževju, ki bivališča spreminja v sita. Neverjeten človek! Skrbi ga le za dobrobit drugih, medtem ko lastne potrebe zanemarja do te mere, da sem nekoč opazil, kako njegova postelja plava v vodi in ga vprašal, ali je nemara močan veter odnesel del kolibe. Ta pa mi je mirno odvrnil: »Ne, verjetno je voda prišla iz trga,« in nadaljeval svoja vsakdanja opravila.

Rusko-ameriško podjetje je dvakrat poslalo nova guvernerja, da bi zamenjala Baranova. Prvemu, Ivanu Kochu, leta 1811 ni uspelo – umrl je v Petropavlovsku na poti do Aljaske. Takoj zatem so poslali Tertija Bornovolokova, a tudi njega je doletela nesreča – leta 1813 je umrl v brodolomu, samo 10 ur plovbe od Novoarhangelska.

Getty Images

Šele leta 1817 je Baranov dočakal svojo zamenjavo – Ludwiga von Hagemeistra. Novi guverner po reviziji poslov Baranova ni našel nobenih spornih postopkov. Edino, kar se ni skladalo z uradnimi evidencami, je bila zaloga ruma. Aljaški Rusi so zagotovo pili več, kot je pisalo v dnevniku. Aleksander Baranov je Aljasko upravljal zares nesebično. Med njegovim mandatom se je kapital Rusko-ameriškega podjetja povečal na 4,5 milijona rubljev, sam pa je Aljasko zapustil praktično v cunjah. Najdragocenejše odlikovanje, ki ga je dobil, je bil red sv. Ane II. razreda, ki si ga je prislužil leta 1807 »za obrambo pred napadi Tlingitov«.

Novembra 1818 je Baranov zapustil Aljasko in se na ladji Suvorov odpravil nazaj proti Rusiji. Marca je ladja napravila kratek postanek na otoku Java, kjer je Baranov, takrat star 71 let, zbolel. 16. aprila je umrl na krovu ladje in bil pokopan na morju. Domovine nikoli več ni videl.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.