Izumrli poklici v Rusiji – Teh ljudi danes ne morete srečati nikjer več

Denščik (osebni pomočnik častnika)

Gardni in vojaški denščik (1819 - 1825)

javna domena

V carski vojski so osebnega pomočnika višjega častnika imenovali denščik (iz ruske besede день – dan, torej »vsakdanji« pomočnik). Denščiki so prejemali uradno plačilo iz vojaškega proračuna. Navadno so jih zaposlovali iz vrst vojakov. Zadolženi so bili za častnikovo uniformo, njegova orožja in osebne predmete, konja in tako naprej. Denščiki so izvajali častnikove ukaze, služili kot njegova telesna straža in mu nenazadnje tudi delali družbo v času vojnih tegob.

Višji častniki, polkovniki in generali so lahko imeli denščika tudi iz plemiških vrst in takšen pomočnik je bil lahko povišan do čina desetnika ali narednika. Poklic je bil leta 1881 ukinjen.

Rajošnik

Rajok - "ljudsko gledališče" (19. stoletje)

Za ta specifičen ruski poklic ne obstaja nobenega neposrednega prevoda v slovenščini. Rajok (rus. раёк — mali raj) je bil velik prenosni leseni zaboj s povečevalnimi stekli spredaj in plastjo poslikanega papirja, navitega na kolutu zadaj. Rajošnik (upravljavec rajoka) je vrtel ročaj, s čimer je premikal slike na kolutu in medtem razlagal smešne anekdote v verzih (nekaj podobnega kot ameriški talking blues) o tem, kar se je predvajalo. Vsebino svojih slik je rajošnik prilagajal glede na občinstvo.

Prvi rajoki so navadno razlagali biblijske zgodbe kot npr. o izgonu Adama in Eve iz Rajskega vrta – od tod tudi ime rajok. Kasneje so se pojavile še druge teme. Za otroke so delali bolj prisrčno vsebino, za odrasle pa slike o bitkah ali tujih deželah. Obstajali so tudi rajoki s spotakljivimi in opolzkimi slikami.

Rajok je bil namenjen preprostim ljudem in je bil priljubljen na raznih sejmih v času javnih praznikov. Rajošniki so skupaj s svojimi premičnimi napravami izginili enkrat proti koncu 19. stoletja s povečanjem splošne pismenosti prebivalstva in razvojem fotografije.

Burlak (vlačilec tovornih čolnov)

Ilja Repin. Burlaki na Volgi

Ruski državni muzej

Burlaki so bili možje, ki so vlekli čolne in druga rečna plovila na rekah Ruskega imperija med 17. in 20. stoletjem. Združevali so se v artelje, neke vrste cehe oz. delovne skupine od 10 do 100 mož, ki so poznale lastno hierarhijo, pravila in tehnike. Čolne so vlekli s pomočjo konopljinih vrvi, privezanih na trup čolna. Z druge strani je bila vrv povezana z usnjenimi pasovi, ki jih je burlak nosil okoli svojih prsi in ramen.

Zakaj v te namene niso uporabljali konjev? Zato, ker je bilo v tistih časih z rekami povezanih zelo malo cest, ki bi omogočale učinkovito konjsko vleko. Posamezno barko ali čoln je lahko vleklo tudi do 300 burlakov!

Reke so bile dolgo časa glavna arterija za prevoz tovora v carski Rusiji. S pojavom železnic in parnikov v 19. stoletju pa je poklic burlaka začel izumirati in na koncu povsem izginil.

Vodovoz (prevoznik vode)

Javna domena

V ruskih vaseh je bila vsakomur na voljo pitna voda iz vodnjakov. V mestih pa je bila situacija malo bolj zapletena. Prvi vodovod se je pojavil v Moskvi šele proti koncu 18. stoletja, v stanovanjih pa se je pitna voda pojavila šele na začetku 20. stoletja. Vse do takrat so morali prebivalci ruskih mest kupovati vodo od t. i. vodovozov - prevoznikov vode, ki so transportirali vodo z vozovi na konjsko vprego, na katerih so bili nameščeni sodi.

Nekateri prenašalci so z manjšimi sodi peš prenašali vodo tja, kamor voz ni mogel. Pozimi so vodo transportirali na saneh, poleti pa na ročnih samokolnicah.

Ofenja (potujoči trgovec)

Nikolaj Košeljov. Ofenja-korobejnik (1865)

Državna Tretjakovska galerija

Ofenje so bili potujoči trgovci v Rusiji pred pojavom železnice. A to niso bili običajni ulični prodajalci, ki bi hodili od vasi do vasi in prodajali različne stvari. Ofenja je bil edinstveni ruski poklic in skoraj vsi so delovali v vaseh okoli Vladimirja in Nižnega Novgoroda.

Ofenje so potovali peš v vse regije po državi, vključno s tistimi bolj oddaljenimi. Njihovo glavno prodajno blago pa so bile knjige in ikone. Mnoge od teh ikon so pripadale starovercem – prepovedani sekti, zato se jih uradno nikjer ni proizvajalo. Potujoči trgovci so zato stopili v stik z nelegalnimi slikarji, ki so naskrivaj izdelovali ikone, nato pa jih prenašali do staroverskih vasi. Tam so jih lahko prodali po zelo visoki ceni, saj je bilo to početje kaznivo.

Delno so bili ti potujoči trgovci del podzemlja. Izmislili so si svoj posebni kodirani jezik, neko vrsto ruskega slenga, s katerim so komunicirali med sabo v prisotnosti »drugih«, da bi zakrili temo pogovora. Kot zanimivost: ta jezik je še danes v uporabi med nekaterimi Rusi, saj je postal podlaga za sleng sodobnih ruskih kriminalcev. Mnogi današnji Rusi dostikrat niti ne vedo, da v bistvu uporabljajo sleng nekdanjih ofenj!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.