1. Boj dvojambornice Merkurij
Nacionalna galerija I. K. Ajvazovskega v Feodosiji
Le redkokateri mornar bi si upal s samo 20 topovi iti v boj proti sovražniku, ki jih ima 184. Vendar se je posadke ruske dvojambornice Merkurij odločila, da poskusi srečo.
Tako neenakovreden spopad se je zgodil 26. maja 1829 na območju Bosporja med še eno rusko-turško vojno. Tri ladje ruske vojaške flote je med izvidniško misijo nenadoma napadla turška flota štirinajstih ladij.
Fregata Štandart in dvojambornica Orfej sta uspeli zbežati, medtem ko Merkurij ni imel te sreče. Preganjala sta ga turški oklepnici Selime s 110 topovi in Real-bej s 74 topovi.
Merkurij sploh ni bil namenjen za aktivne boje. Majhna dvojambornica z 20 topovi na krovu je v glavnem opravljala izvidniško in konvojsko dejavnostjo. A vseeno se je zgodilo tako, kot je pozneje kapital poročnik Aleksander Kazarski poročal admiralu Alekseju Greigu: »Enotno smo se odločili, da se bomo borili do zadnjega.« Dokler se ne potopi ladja.
Kljub ognjeni premoči Turki niso uspeli obvladati Merkurija. Ob izvajanju manevrov je dvojambornica angažirala orožja na obeh krovih, medtem ko sta lahko Selime in Real-bej streljali samo z enega.
Ruski mornarji so namerno ciljali jamborje in vrvje na nasprotnikovih ladjah in ju naposled uspeli ustaviti. Po nekaj urah napornega bojevanja, z izgubami v obliki štirih ubitih in šestih ranjenih mož, z 22 luknjami v ogrodju in 133 v jadrih, se je Merkurij otresel zasledovalcev in odplul v smeri Bolgarije.
Tudi sovražnik je ocenil hrabrost ruskih mornarjev. »Četudi najdemo hrabre podvige v velikih dejanjih starih in naših časov, bi moralo to dejanje zasenčiti vse ostale, in ime tega junaka bi morali dostojno natiskati z zlatimi črkami na hramu Slave: to je kapitan poročnik Kazarski, in dvojambornica Merkurij,« je pozneje pisal merilec oklepnice Real-Bej.
2. Podvig križarke Varjag
Javna domena
Rusko-japonska vojna se je za Rusijo izkazala za katastrofo, a vendar se je v njen našlo mesto za izkazano junaštvo ruskih mornarjev.
Na samem začetku konflikta, 9. februarja 1904, je japonska eskadra 14 križark in minonoscev blokirala nevtralno korejsko pristanišče Čemulpo (današnji Inčeon), kjer sta bila takrat oklepna palubna križarka Varjag in topnjača Korejec.
Ko je poveljnik eskadre admiral Urju Sotokiči izrekel ultimat kapitanu Varjaga Vsevolodu Rudnjevu, naj se preda zaradi začetka bojev med državama, se je slednji odločil, da se bo prebil v bazo ruske mornarice v Port Arturju (na območju današnjega mesta Dalian, Kitajska), v primeru neuspeha pa obe ladji vrgel v zrak.
Posadke ladij nevtralnih držav, ki so bile v zalivu Čemulpo, so se zbrale na palubah, da bi s kriki »Hura!« izkazale spoštovanje ruskim mornarjem, ki so odhajali v boj. »Salutiramo tem junakom, ki so šli tako ponosno v gotovo smrt,« je takrat rekel francoski kapitan Sénès.
Neenakovreden boj proti Japoncem je trajal tri ure. Po tem, ko je Varjag staknil resne poškodbe in je bilo na njem ubitih okoli 40 ljudi, je bila sprejeta odločitev, da se umaknejo na nevtralne ladje in svoji ladji potopijo.
Čeprav je kapitan Rudnjev pozneje poročal, da so Japonci izgubili več ladij, tega niso potrdili niti Japonci niti nevtralni opazovalci. Vseeno je nasprotnik dal visoko oceno za pogumen podvig Varjaga. Po vojni je leta 1907 cesar Mutsuhit v znak priznanja tega junaštva ruskih mornarjev Rudnjevu poslal odlikovanje Vzhajajočega sonca 2. stopnje. Kapitan je odlikovanje sprejel, a si ga nikoli ni nadel nase.
S potopitvijo pri Čemulpu se zgodovina Varjaga še ne konča. Avgusta 1905 so ladjo dvignili, obnovili in vključili v sestavo japonske cesarske mornarice, kjer je postala križarka 2. razreda z imenom Soja.
Rusija je nato ladjo med prvo svetovno vojno odkupila in jo vrnila v svoje vrste pod prejšnjim znamenitim imenom. Po več letih službovanja je leta 1925 Varjag nasedel na čeri v Irskem morju, nakar so ga delno razstavili in vrgli v zrak.
3. Pomoč žrtvam v Mesini
Javna domena
Mornarji ruske mornarice so izvajali podvige ne samo v pomorskih spopadih, temveč tudi v popolnoma mirnem času. Primer je ukrepanje po potresu v italijanski Mesini.
Najmočnejši potres v novejši zgodovini Evrope z magnitudo 7,5 se je zgodil 28. decembra 1908 v Mesinskem zalivu med Sicilijo in Apeninskim polotokom. Porušenih je bilo okoli 20 naselij in umrlo je od 90 do 120 tisoč ljudi.
Na poziv za pomoč se je odzvalo več držav in med prvimi na kraju katastrofe so bile ladje ruske Baltske flote, ki so takrat ravno sodelovale v vajah na Sredozemskem morju. Mornarje je pričakala strašna podoba: skoraj povsem uničeno mesto, na tisoče ljudi pod ruševinami.
Reševanje se je izvajalo podnevi in ponoči, ko so za vidnost skrbeli žarometi vojaških ladij. Domačini so pravili, da so ruski mornarji celo zavračali spanje, hrano in počitek. Nekateri mornarji so med poskusi, da bi izvlekli žrtve izpod ruševin, sami končali pod padlimi konstrukcijami.
Ruski vojaški zdravniki so nudili nujno medicinsko pomoč žrtvam v tam organiziranih poljskih bolnišnicah. Huje ranjene so z vojaškimi ladjami takoj poslali v Neapelj in Sirakuze.
Medtem so še eno težavo predstavljali razbojniki, zaradi katerih so morale lokalne oblasti razglasiti vojno stanje. »Samozavestni banditi se niso bali nekih neznancev in so njim na očeh razbijali in požigali. Brez ustreznih ukazov so mornarji začeli loviti razbojnike in jih čistili z ulic ... Mornarji so jih začeli streljati na licu mesta,« je poročal peterburški časnik Reč 30. decembra 1908.
V petih dneh, kolikor časa so bili ruski mornarji v Mesini, so rešili več kot 1300 domačinov. Italijanska vlada je vse predlagala za različne nagrade in v njihovo čast so poimenovali nekaj mestnih ulic. V načrtu je bila tudi postavitev spomenika, ki se zaradi različnih okoliščin takrat ni zgodila; spomenik so odkrili šele več kot sto let pozneje, leta 2012.
Preberite še: O ruski vohunski ladji, ki je »strašila« ob obalah ZDA