Odnos Slovencev do ruskih vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojni, se me je dotaknil v dno duše že takrat, ko sem se šele spoznavala s Slovenijo. Rusko kapelico sta mi prva pokazala moja slovenska babica in dedek med našim popotovanjem po državi. Prav takrat sem od dedka, sicer častnega člana Društva Slovenija-Rusija, zdaj že pokojnega Davida Brezigarja, izvedela zgodovino o ruskih vojnih ujetnikih, ki so umrli pod plazom. Zgodovina prve svetovne vojne ga je zelo zanimala in vsak najin pogovor se je slej ko prej končal z njegovimi dolgimi pripovedmi o teh dogodkih in pregledovanjem starih vojaških zemljevidov, ki jih je zbiral.
Jevgenija Marija Škonda
Priznam – pred prihodom v Slovenijo sem o tej vojni vedela malo. Samo to, kar so nas učili v šoli, t. j. splošna zgodovinska dejstva. Tukaj, v Sloveniji, pa sem v živo videla grobove ruskih vojakov in se pogovarjala z ljudmi, ki so jim dedi in pradedi pripovedovali o neverjetni vzdržljivosti ruskih ujetnikov, o njihovih sposobnostih zdržati v nečloveških pogojih in ob tem ohraniti človečnost. Seveda me je nato začela iskreno zanimati zgodovina te tragedije. Živim v Novi Gorici, v neposredni bližini kraja, kjer so potekali boji, in dobesedno na lastnem vrtu lahko najdem naboje. Ta vojna mi je blizu v dobesednem pomenu besede in njeno zgodovino sem začutila na drugačen način.
Zelo se me je dotaknilo to, kako skrbno in spoštljivo Slovenci skrbijo za grobove ruskih vojakov, ki so umrli na njihovih tleh. Pomembno je tudi to, da za te grobove ne vedo le zgodovinarji ampak tudi običajni ljudje, tako odrasli kot otroci. Ne glede na to, da so se v tej vojni naši predniki morali spopadati drug proti drugemu, torej da so uradno bili sovražniki, spomin potomcev še enkrat potrjuje bližino, ki je takrat vladala med našima narodoma in ki ostaja še danes.
javna last
12. marca 1916 je na prelazu Vršič blizu Kranjske Gore skupino ruskih vojnih ujetnikov, ki so čistili snežne zamete s ceste, zasul snežni plaz. Ta je pod sabo pokopal med 300 in 500 ljudi (natančno število še do danes ni znano). Domačini so jih pokopali v skupnem grobišču, preživeli tovariši pa so jim med letoma 1916 in 1917 v spomin postavili majhno kapelico. V dvajsetih letih so posmrtne ostanke ruskih vojnih ujetnikov izkopali in pokopali v grobišču bližje ruski kapelici, nad katero je bil postavljen majhen obelisk z napisom »Sinovom Rusije«.
Od sredine devetdesetih let se pri ruski kapelici odvijajo spominske slovesnosti. Vsako leto konec julija se tukaj srečajo Rusi in Slovenci. Iz Rusije pripotujejo vladne delegacije in predstavniki Ruske pravoslavne cerkve. Veliko pozornost temu dogodku posveča tudi slovensko državno vodstvo. Leta 1995 je ruska kapelica dobila status kulturnega spomenika pod državnim varstvom. Leta 2004 so slovenske oblasti sprejele odločitev o restavraciji objekta, ki je bil že v kritičnem stanju. Dela so se začela leta 2005, ogromne zasluge pa gredo domačinu Saši Slavcu, družina katerega je mnoga leta skrbela za kapelico.
Lani jeseni sem bila ponovno presenečena in ganjena nad vnemo mladih iz Slovenije in Italije, ki so v spomin na žrtve prve svetovne vojne organizirali večkilometrski tek čez kraje, kjer so potekali boji – vrhove treh gora blizu reke Soče. Slovenski in italijanski športniki so se odločili na ta način počastiti spomin na svoje dede in pradede ter okrepiti prijateljstvo med narodoma. Leta 2019 je v teku sodelovalo 350 športnikov iz Slovenije, Italije, Nemčije, Avstrije in Makedonije.
Novembra letos bo v teku sodelovala tudi ekipa iz Rusije v organizaciji Društva kulturnih iniciativ na Primorskem. Letos bom seveda tekla tudi jaz!