Leta 1965 so v ZSSR začeli program Jedrske eksplozije za narodno gospodarstvo, ki je predvideval uporabo najbolj uničevalnega orožja na svetu za civilne namene. V okviru programa je bilo izvedenih 124 podzemnih eksplozij, katerih cilj je bil ustvarjanje umetnih jezer in kanalov za povezovanje rek, ter iskanje in izkoriščanje rudnin. Takrat so verjeli, da se je s podzemno detonacijo mogoče izogniti širjenju sevanja na površini ter onesnaženju okolja.
Sovjetska zveza ni bila edina in tudi ne prva država, ki je uporabila jedrsko orožje v civilne namene. Med leti 1957 in 1973 so v ZDA izvajali t. i. operacijo Plowshare, tekom katere je bilo izvedenih 27 industrijskih jedrskih eksplozij.
Poleg uporabe jedrskega arzenala, ki ga je posedovala sovjetska vojska, so za industrijske namene posebej napravili strelivo večje čistosti, ki je oddajalo manj sevanja od vojaškega.
Prva podzemna eksplozija v ZSSR je bila izvedena 15. januarja 1965 v plovnem delu toka reke Čagan v Kazahstanu. Po njej je nastal krater s premerom okoli 500 metrov in globino okoli 100 metrov iz katerega je kasneje zraslo umetno jezero. »To čudo od jezera je dajalo čuden vtis, pa ne zaradi sevanja, ki je bilo na nasipu še dokaj visoka, pač pa zaradi črne vode in neživih kupov zemlje okoli njega. To je bila notranjost prsti, ki je bila izvržena,« pravi jedrski fizik Viktor Mihajlov, ki je obiskal jezero leto dni po eksploziji.
Takšna »jezera« bi morala služiti kot vodni vir za poljedelstvo in živinorejo. Samo na območju Kazahstana je bilo sprva načrtovanih preko 40 takih rezervoarjev.
Nekaj let so strokovnjaki spremljali sevanje Čaganskega jezera. Vanj so naselili 36 vrst rib (celo piranje iz Amazonije), 150 vrst rastlin, ter več deset vrst mehkužcev, dvoživk, plazilcev in sesalcev. 90 odstotkov njih ni preživelo, ostali pa so razvili različne mutacije. Med drugim je bil v jezeru ulovljen velikanski sladkovodni rak z maso 34 kilogramov.
Kazahstanske oblasti danes jezero Čagan uvrščajo med lokacije, ki so najbolj prizadete zaradi jedrskih poskusov. Stopnja radioaktivnih snovi v vodi za več stokrat presega dovoljene norme, s čimer je neuporabna za pitje in zalivanje. A to lokalnega prebivalstva na odvrača, da ne bi tja vodilo svojo živino za napajanje.
Nekoliko bolje jo je odneslo drugo umetno jezero, ki je nastalo v jedrski eksploziji. Jezero s pomenljivim imenom Jedrsko na severu Permskega kraja svojega imena sicer ne opravičuje v celoti, saj je sevanje v njem v mejah normale. Danes je priljubljen kraj za ribiče in gobarje.
A vse industrijske eksplozije v ZSSR niso potekale po načrtu. Nekajkrat so se končale tako, da je bil na površino izvržen radioaktivni material. Najbolj znan tak primer je bil neuspešen projekt Globus-1, ki se je v zgodovino zapisal kot Ivanovska Hirošima. 19. septembra 1971 je v osrednjem delu Rusije, samo 363 kilometrov od Moskve, po neuspešni podzemni eksploziji na bregu reke Šači prišlo od kontaminacije okolja z radioaktivnimi snovmi, kar je v naslednjih letih privedlo do porasta onkoloških obolenj v naseljih Ivanovske regije. Sanacija in odstranjevanje radioaktivne prsti z rečnih bregov je trajalo vse do sredine drugega desetletja 21. stoletja.
Kljub vsem preventivnim ukrepom se med industrijskimi jedrskimi eksplozijami ni moglo izogniti radioaktivnemu onesnaženju okolja in rudnih bogastev. Leta 1988 je Sovjetska zveza te eksplozije ustavila, danes pa so prepovedane po vsem svetu v skladu z mednarodnimi sporazumi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
