Karantena na starodavnem ruskem Kavkazu

Stanislav Kazanov/discoverynn.ru
Če menite, da so karantenski ukrepi vaše države strogi, potem naj vam predstavimo severnoosetsko vas Dergavs. V času kuge so se domačini morali preseliti v lokalno nekropolo … pogosto za vedno.

Dolina Gizeldon v Severni Osetiji ponuja več od mnogih okoliških regij. Večina turistov prihaja sem s posebnim namenom - obiskati grobnico blizu vasi Dergavs.

Nekaj manj kot sto nekropol je osetijskim družinam nekdaj služilo kot zadnje počivališče na njihovi poti v onostranstvo. Nekatera trupla počivajo v krstah v obliki čolnov, zaradi česar se arheologi sprašujejo, ali so ljudje tukaj verjeli, da bodo na poti skozi podzemlje morali prečkati duhovno reko. K melanholičnemu vzdušju prispeva še bližnji stolp, ki propadajoč bdi nad gomilami.

A medtem ko se to na prvi pogled morda zdi kot idealen kraj za to, da pozabimo na pandemijo novega koronavirusa, je nekropola v Dergavsu v resnici nekoč sama služila kot prostor za karanteno.

Izgnanstvo za bolnike s kolero

Grobnice so dolgo časa stale na hribu (verjetno nekje med 14. in 16. stoletjem) kot pokopni kraj starih osetijskih in inguških družin. Ko pa so območje v 18. stoletju prizadeli valovi epidemije kolere, so domačini našli še en način njihove uporabe. Ker je karantena pomenila razliko med življenjem in smrtjo, so bogate družine za svoje bolnike gradile posebne prostore, revnejši oboleli pa so se zavoljo samoizolacije morali odpraviti v grobnice v Dergavsu.

Po eni legendi naj bi bila prav karantena navdih za grobnice … in čarovniško prekletstvo.

Nekatere pripovedi govorijo o tem, da naj bi se moški v vasi nekoč sporekli okoli prelepega dekleta, ki se je nekega dne skrivnostno pojavilo v Dergavsu. Predčasno so odhajali z dela in iskali načine, kako jo zasnubiti in na koncu pobiti tekmece v dvobojih. Celo starešine naj bi ob pogledu nanjo izgubile glavo. Domačinke so jo, verjetno iz ljubosumja, označile za čarovnico in moški naj bi jo na koncu ubili, zato, da bi jo lahko »imel samo Bog«.

Na žalost je v dolino kmalu prišla kuga, morebiti ko kazen za njihov greh, in celo zemlja naj bi prenehala sprejemati nove umrle. Grobnice so bile grajene nad zemljo in posledično so nastale prve nekropole, ki stojijo še danes.

Zgradbe so bile grajene z nizkimi vhodi, kot okna, skozi katera so trupla umrlih nosili k zadnjemu počivališču. Oboleli za kolero v 18. stoletju so se skozi te vhode plazili not in nato čakali na sorodnike, da so jim prinesli hrano. Ker za mnoge bolezni takrat še ni bilo zdravil (kaj šele cepiv), so ljudje pogosto živeli med kostmi umrlih, vse dokler se jim tudi oni niso pridružili. Nekatere grobnice so imele vodnjake in lokalna legenda pravi, da če si vrgel kovanec v vodnjak in se je ta odbil od stene, je to bil znak, da so duše pokojnih odšle v nebesa. Za mnoge je to bil tudi edini izhod.

Kako izgleda sodobna karantena

Torej, če se počutite utesnjeno zaradi karantenskih regulativ vaše države ali mesta, si predstavljajte, da bi se rodili v 18. stoletju v Osetiji. Nobenih digitalnih prepustnic, nobenih testov in nobenega Netflixa za kratkočasenje.

A tukajšnji ljudje so očitno vajeni epidemij. V dolini je le malo prometa, še posebej po padcu turizma, in ljudje ves čas menijo, da je virus daleč »tam nekje zunaj«, morda v Moskvi ali Vladikavkazu. Maske so redke in moški se še zmeraj rokujejo, ko se vidijo (za ženske v Rusiji to ni pogosta navada). Življenjski ritem ni kaj dosti spremenjen. Če obiščete nekropolo, boste še zmeraj morali plačati 100 rubljev za vstopnino. Ali vsaj do takrat, dokler je blagajnik v službi, nato je prehod bolj sproščen.

Umirjen pristop do epidemije v državi (kakorkoli problematičen že je) je posledica tega, da je ta dolina že doživela (in preživela) prihod in odhod mnogih »apokalips«.

Kako je ta kavkaška republika postala del Rusije

Uradno ime regije je Republika Severna Osetija-Alanija. Alanija je ime starodavnega kraljestva, iz katerega naj bi izvirali Osetijci. Islam Sasijev, direktor muzejskega kompleksa grobnic, pravi, da je bližnja rekla Kizilka (ki v lokalnem jeziku pomeni »Rdeča«) dobila svoje ime »verjetno po bitki med alansko in tataro-mongolsko vojsko leta 1395«. Kri se je stekala v reko in ji dala barvo, poraženo kraljestvo pa se je medtem skrčilo na le nekaj dolin. Nato so bili vzponi in padci v vojnah z Otomani, Tatari in drugimi, dokler si območja v 17. stoletju ni pripojil Ruski imperij. Razumevanje za lokalne meje je bilo seveda spremenljivo.

Novejša zgodovina ni bila do Osetije nič bolj prijazna. Regija je bila po razpadu Sovjetske zveze razdeljena med Rusijo in Gruzijo, nakar so v devetdesetih izbruhnili mnogi medetnični konflikti (še posebej med Gruzijo in sosednjo Ingušijo) in privedli do incidentov, kakršen je bil napad na osnovno šolo v Beslanu leta 2004, ali pa vojna v Južni Osetiji med Gruzijo in Rusijo leta 2008. Odnosi so bili pogosto napeti in mnoge vasi so rabile dolgo časa, da so se zakopale bojne sekire.

Verjetno Dergavs prav zaradi tega buri domišljijo. Je tako simbol za odpornost kot bolečino. Preživi lahko še en konec sveta, prav tako kot bomo preživeli virus – spremenjeni, a morda bolje prilagojeni na novi svet.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke