Znal ni nobenega tujega jezika, s sabo ni nosil orožja niti diplomatskega potnega lista. A kljub temu je Onisim Pankratov prevozil na desetine držav, bival v zaporih in bolnišnicah, a na koncu je dosegel svoj cilj – obkrožiti Zemljo na kolesu. Naslednji Onosimov podvig bi moral biti polet okoli sveta z letalom, a je njegovo življenje predčasno končala prva svetovna vojna. Sama ideja o potovanju okoli sveta je sicer prišla od njegovega očeta.
Onisim Pankratov se je rodil v Penzenski guberniji leta 1888. Njegova družina ni bila ravno med slabše stoječimi, saj je nenazadnje pridobil gimnazijsko izobrazbo. Leta 1896, ko je Onisim še obiskoval šolo, je njegov oče Pjotr v časopisu prebral novico, da je Mednarodna kolesarska federacija obljubila nagrado (briljantno palmovo vejico) prvemu kolesarju, ki bo prevozil Evropo po začrtani trasi. Pjotr je bil športni navdušenec in velik navijač silaka Ivana Poddubnega, zato je svojemu sinu od malih nog privzgajal ljubezen do fizičnih aktivnosti. A do uresničitve sanj o potovanju je bilo še daleč.
Leta 1908 se je družina Pankratovih preselila v Harbin na Kitajsko. Razlog za to ostaja neznan. Tam je, zdaj že močan in fizično dobro razvit Onisim »stal v prvih vrstah lokalnih športnih organizacij in se še posebej izkazal kot sposoben vodja harbinskega prostovoljnega gasilskega društva«, kakor je o njem pisal časopis Utro Rossii (Jutro Rusije).
Leta 1911 si je s prihranki kupil lahko cestno kolo Gritzner. Pankratov, ki se je takrat že bil udeležil harbinskega kolesarskega maratona, se je pripravljal, da na kolesu prepotuje svet. Najprej to ni bilo zamišljeno kot samostojno potovanje, saj so se 10. julija 1911 iz Harbina proti Moskvi skupaj z njim odpravili še trije kolesarji (Voroninov, Sorokin in Cejberg), a so dokaj kmalu eden za drugim zaradi pomanjkanja fizične pripravljenosti odnehali. Od Čite naprej je Pankratov pot nadaljeval samostojno.
»Ko sem se vozil čez Mandžurijo in Mongolijo, sem naletel na najbolj dobrohotne domačine, predvsem med Burjati in Mongoli. Obilno so me hranili, in če ne bi bilo pomanjkanja kruha, ki ga je v teh krajih težko dobiti, bi potovanje čez kitajsko ozemlje potekalo izjemno prijetno. A čim sem znova zapeljal na rodna ruska tla, sem se srečal z raznovrstnimi prigodami in težkimi preizkušnjami.« Tako je Pankratova navajal časopis Utro Rossii.
Avanturist je s sabo imel potovalni dnevnik, v katerega je zapisoval opombe s potovanja. Pri sibirskih kmetih je že vsak izobražen človek zbujal nezaupanje, še posebej pa, če je bil na kolesu. Domačine so pomirjali samo uradni dokumenti z izrisanim dvoglavim orlom. Pankratov je vsakega uradnika, ki ga je srečal na poti in mu razložil cilj svojega potovanja, prosil, da se podpiše v dnevnik. Kljub temu so ga večkrat na poti malodane skoraj ubili.
Po njegovih pričevanjih so se vsake toliko določeni lovci odločili, da ga uporabijo za živo tarčo. Nekoč je bil lažje ranjen v hrbet. V Krasnojarskem kraju so ga napadli razbojniki, vendar so ga izpustili, potem ko so ugotovili, da s sabo nima denarja, kolo pa v tistih časih tudi ni bilo ravno običajno prodajno blago. Zaradi odsotnosti cest v določenih delih Sibirije, je moral pogosto slediti železnici, od koder so ga naganjali železniški delavci, zato je moral večkrat potovati ponoči.
Kljub vsemu temu je Onisim Pankratov že sredi novembra prispel v Moskvo, kjer so moskovski kolesarji zanj priredili slavnostni sprejem. Tam so ga nahranili, mu nudili zdravniško oskrbo in celo zbrali denar za njegovo nadaljnje potovanje.
Pankratov se je preko Sankt Peterburga nato odpravil v Königsberg in od tam v Berlin. Mejo ruskega imperija je prečkal 12. decembra 1912. V Evropi so mu pojasnili, da so pot, začrtano leta 1896, že davno prepotovali drugi kolesarji. A to Pankratova ni odvrnilo – Evrope ni prekolesaril počez, ampak po poti, kot je bila zastavljena v natečaju: Švica, Italija, Srbija, Turčija, Grčija, znova Turčija, Italija, Francija, južna Španija, Portugalska, severna Španija in zopet Francija, od tam pa na parnik in v Anglijo, kjer je, zato da bi nabral dovolj denarja za vozovnico v ZDA, nekaj časa delal kot prenašalec prtljage.
Tudi evropska etapa je bila vse prej kot mačji kašelj. V Turčiji si je moral »odpočiti« na policiji, saj so ga imeli za ruskega vohuna, v Italiji pa je zbolel za malarijo. Prav tam je izkoristil pomoč tam živeče Jekaterine Peškove, uradne žene Maksima Gorkega. Ta ga je očitno povezala z ruskimi izseljenci v Angliji, ki so mu pomagali, da ni ostal lačen. Ve se, da se je tam udeležil kolesarskega tekmovanja, na koncu pa sta se on in njegov Gritzner vkrcala na ladjo za Ameriko.
O prihodu Pankratova v Združene države je malo znanega. Vemo samo za njegove zapise o tem, da je popotniku tam bilo še manj prijetno kot v Rusiji: »Voziš po cesti, se približaš kakšni kmetiji, želiš si odpočiti, pa te pričakajo z nabitim orožjem ...«
Iz San Francisca se je Pankratov nato odpravil na Japonsko, od tam pa naprej na Kitajsko in 10. avgusta 1913, 2 leti in 18 dni po začetku poti, je prispel nazaj v Harbin. Med potjo je na svojem kolesu zamenjal 52 kolesarskih pnevmatik, 36 zračnic, 9 verig, 8 pedal, 4 sedeže, 2 krmili, ter neznano količino luči, zvoncev in drugih malenkosti.
Po koncu svojega potovanja je Pankratov postal slaven po vsej Rusiji. O njem so pisali v revijah in časopisih in za preživetje mu ni bilo treba več skrbeti. A želja po podvigih je ostala. Iz arhivov je razvidno, da se je junija 1914 pridružil šoli za vojaške pilote v Gatčini. Že avgusta istega leta je pridobil dovoljenje za upravljanje letala Farman in bil dodeljen 12. korpusnemu letalskemu odredu. Izbruhnila je prva svetovna vojna.
Neverjetno, a uspehi so Pankratova spremljali nekaj časa tudi na nebu. V časih, ko so letala bila še nezanesljiva, piloti in inštruktorji pa le malo izkušeni, je slavni kolesar prehajal od enega odreda do drugega, zamenjal štiri lokacije služenja, novembra 1914 pa bil še sestreljen, vendar je preživel. Še preden je postal častnik, je bil nagrajen s križcem sv. Jurija 4., 3. in 2. stopnje ter z medaljo sv. Jurija – takšna odlikovanja so prejemali vojaki za posebne zasluge in izkazano junaštvo v boju. Leta 1915 je bil povišan v praporščaka.
Julija 1916 je postal lovski pilot. A samo mesec dni zatem je bilo letalo francoskega pilota Henryja Lorraina, na krovu katerega je Pankratov služil kot strelec, sestreljeno v bližini Dvinska in strmoglavilo, pri čemer je bil Pankratov ubit.
Očitno je bil Onisim Pankratov zelo znan tudi v vojski – že med služenjem v 12. korpusnem odredu se je znašel v časopisih kot eden od »herojev zračne flote«. Posmrtno je prejel še odlikovanje sv. Jurija 4. stopnje, leto dni zatem pa še odlikovanje sv. Anne 4. stopnje in sv. Stanislava 3. stopnje. Kljub tem uspehom pa je v ruskem kolektivnem spominu še danes zapisan kot prvi Rus, ki je obkrožil svet na kolesu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
