Admiral, ki je dvignil sovjetsko mornarico na svetovno raven

»Admiral Sergej Gorškov je moderniziral sovjetsko vojno mornarico in zaostalo strukturo obalne straže pretvoril v oceansko floto, sposobno vreči rokavico mornarici Združenih držav,« je zapisal vojaški strokovnjak James Holmes. Dokler na sceno ni prišel Gorškov, so bili Američani prepričani, da na morju nimajo nikakršne konkurence.

Izplutje v svetovna morja

Ko je leta 1956 na čelo sovjetske vojne mornarice stopil Sergej Gorškov, je bila ta praktično zaprta v svojih teritorialnih vodah. Več kot 80 % ladij je bilo namenjenih priobalnemu delovanju.

Novi poveljnik si je takoj zadal nalogo – spraviti mornarico v svetovna morja. Gorškov ni delil takrat razširjenega mnenja, da je Rusija (ZSSR) kopenska država, v kateri mora mornarica igrati sekundarno vlogo.

Admiral je trdo delal na tem, da bi prepričal sovjetsko vodstvo v to, da začne bolj resno razmišljati o svoji vojni mornarici. Še posebej blizu sta si bila z Leonidom Brežnjevom, s katerim sta se poznala že iz vojnih časov. Prav Brežnjev mu je izkazal veliko zaupanje in dal proste roke pri pomorski obrambi države, kar se je na koncu izkazalo za pravilno odločitev.

»Države in vodstva, ki so razumela pomen mornarice, so imela večje koristi in večjo prednost. Vojne mornarice pridobivajo še večji pomen zato, ker svet vstopa v novo obdobje – obdobje osvajanja morskih bogastev, za nadzor nad katerimi se že danes odvija oster boj,« je trdil admiral.

Nova flota

Gorškov se je lotil vseh področij razvoja sovjetskih pomorskih sil. Pod njegovim vodstvom so se povečala vlaganja v znanstvene raziskave: projektiranje novih plovil, letal pomorskega letalstva in ladijske oborožitve. Velike podpore je bil deležen mornariški izobraževalni sistem, povečala se je raven usposobljenosti in bojne pripravljenosti posadk.

Niti sam admiral ni ostajal v udobnih kabinetih. Pogosto je obiskoval konstruktorske biroje, ladjedelnice in pomorske baze. Neredko je osebno sodeloval pri testiranjih podmornic in s tem tvegal lastno življenje.
Za boj proti letalonosilnimi udarnimi skupinami – najučinkovitejšemu ameriškemu orožju, je razvijal napredne vrste oborožitve: od raketnih križark do lovcev-bombnikov. Za učinkovito uporabo slednjih se je koncem šestdesetih let začela gradnja do takrat povsem neznanega tipa ladij – težkih letalonosilnih križark.

Ključno sredstvo za odvračanje pomorskih sil nasprotnika so postale jedrske podmornice. Desetine teh se je skrivoma približevalo ameriškim obalam, opazovalo premike ameriške mornarice in po svetovnih morjih lovilo podmornice najverjetnejših nasprotnikov.

Posebna zasluga Gorškova je bila ponovna uvedba mornariške pehote leta 1963, ki je bila kratkovidno ukinjena sedem let prej. Vse flote (Baltska, Črnomorska, Tihooceanska in Severna) so prejele zadostno število desantnih ladij in sredstev za izkrcavanje.

Najboljša predstava dosežkov admirala Gorškova so postale vaje Okean-70, ene od največjih pomorskih vaj v zgodovini, katerih so se udeležile sile vseh štirih sovjetskih flot: na stotine ladij, vključno z jedrskimi podmornicami, 2.500 marinci, ter več kot 400 tanki, oklepniki in artilerijskimi orodji, ki so sodelovali pri simuliranih desantih.

Na enakem nivoju kot Američani

Med t. i. obdobjem Gorškova je sovjetska raketno-jedrska flota postala stalni »gost« vseh svetovnih morij. Do leta 1985 je imela sovjetska mornarica v inventarju več kot 1.500 ladij, po skupnem številu plovil in bojnem potencialu pa je bila na drugem mestu na svetu, takoj za ameriško. Kakor je izpostavil viceadmiral Ašot Sarkisov: »Prvič v zgodovini je bojni potencial naše mornarice dosegel takšno raven, da je začel predstavljati resen izziv združenim pomorskim silam Severnoatlantskega bloka.«

»On [Gorškov] ni kar tako pošiljal ladij v različna svetovna morja, ampak je gradil strategijo. Pod njegovim vodstvom je mornarica postala eno od ključnih in najmočnejših sredstev zaščite nacionalnih interesov,« meni predsednik Moskovskega zgodovinskega kluba mornarice Konstantin Strelbicki.

V času vodenja Sergeja Gorškova je sovjetska vojna mornarica postavila celo verigo baz po vsem svetu, od Sirije in Jemna do Kube in Vietnama. Svetovni oceani so bili prepredeni s sovjetskimi bazami kakor pajčevina brez enega »slepega območja«.

Vodilna svetovna pomorska velesila pa do tovrstne ekspanzije seveda ni mogla ostati ravnodušna. Gorškov je bil za Američane izredno zanimiva oseba, celo to te mere, da se je februarja 1968 kot edini sovjetski mornariški častnik pojavil na naslovni strani revije Time.

Sergej Gorškov je za sabo pustil več kot dvesto raziskovalnih del na področju pomorske teorije in prakse. Eno od njegovih najpomembnejših del je postala monografija z naslovom Pomorska moč države. To klasično delo s področja svetovne geopolitike je doživelo več ponatisov v ZSSR in bilo prevedeno v številne tuje jezike ter izdano v več kot tridesetih državah.

Obdobje admirala Gorškova se je končalo leta 1985 z njegovo upokojitvijo. Zaslužni poveljnik sovjetske mornarice je preminil tri leta kasneje in tako ni doživel tegob, ki jih je tekom razpadanja Sovjetske zveze doživljala njegova mornarica.