Trije seks škandali, ki so pretresli Sovjetsko zvezo

Arhiv; Viktor Šandrin/ТАSS; Sergej Gunejev/Sputnik; МАММ/МDF/russiainphoto.ru
Od nelegalnega bordela, kamor so zahajali vplivni politiki, do kontroverznega primera znanega športnika, obtoženega posilstva mlade ženske – predstavljamo škandale, ki so najbolj šokirali sovjetsko javnost.

Bordel za ministra

Nekega dne februarja 1955 je sovjetski voditelj Nikita Hruščov prejel anonimno pismo, ki naj bi bilo »od sovjetske državljanke in matere«. Avtorica je v njem opisala nekaj do takrat nezaslišanega – skrivni bordel, kamor naj bi zahajali številni visoki funkcionarji in tja zvabili mlade študentke, da so z njimi spolno občevale. Ženska je trdila, da naj bi bila med žrtvami tudi njena hči. Hruščova je v pismu prosila, da zapre ta sprevrženi kraj in kaznuje njegove ustanovitelje in sponzorje.

Avtorica pisma je napisala, da naj bi njena hči omenjala nekatere vplivne posameznike, med drugim kulturnega ministra Georgija Aleksandrova in literarnega kritika ter partijca Aleksandra Jegolina.

Pismo za Hruščova ne bi moglo prispeti ob bolj primernem času, saj so potencialni krivci bili obenem njegovi politični nasprotniki. Sovjetski voditelj je zahteval takojšno preiskavo.

Georgij Aleksandrov

Preiskava je razkrila, da so bile obtožbe legitimne in da Aleksandrov ni bil edina vplivna figura, vpletena v afero. Tu so se pojavila še nekatera druga imena vplivnih politikov, ideologov in propagandistov, slavnih akademikov in celo nekdanjega Stalinovega ministra za izobraževanje Sergeja Kaftanova.

Vsi so bili stalni gostje relativno neznanega dramaturga Konstantina Krovošejna, ki je za svoje spolne zabave novačil mlada dekleta iz različnih gledaliških in koreografskih šol.

Po vložitvi obtožnice je kulturni minister Aleksandrov vpletenost priznal in moledoval partijske voditelje za milost in priložnost, da si opere ime. Nihče ni šel v zapor razen Krovošejna, domnevnega ustanovitelja bordela. Aleksandrov je bil razrešen s funkcije in premeščen v Belorusko SSR, kjer je delal kot vodja oddelka na Inštitutu za filozofijo lokalne akademije znanosti.

Posiljevalski nogometaš

Eduard Strelcov je bil sovjetski nogometaš in napadalec moskovskega kluba Torpedo. Mednarodni prvenec je doživel pri komaj 18 letih. Strelcov je bil izjemno sposoben igralec, ki se je prebil na četrto mesto najboljših strelcev sovjetske reprezentance po številu golov.

Malo pred svetovnim prvenstvom 1958 pa je bleščeča kariera mladega nogometnega zvezdnika doživela hud udarec, ko je bil obtožen posilstva na neki zabavi.

Sodeč po preiskavi so Strelcov in njegovi prijatelji organizirali zabavo na neki dači in preživljali čas v družbi mladih žensk, ki so se jim pridružile. Strelcov naj bi z eno od njih, Marino Lebedjevo, imel spoli odnos.

Mama Lebedjeve je naslednji dan, ko se je njena hči vrnila domov, poklicala policijo. Strelcova so aretirali in obtožili posilstva.

Čeprav ni bilo dokončnih dokazov proti njemu, je športnik priznal krivdo, saj naj bi mu bilo obljubljeno, da bo v tem primeru smel nadaljevati s kariero. Kljub temu pa ga je sodišče obsodilo na 12-letno zaporno kazen.

Obsodba je sprožila govorice, češ da gre za zaroto konkurenčnega nogometnega kluba ali osebno maščevanje matere dekleta, ki si je morda želela, da bi se Strelcov poročil z njeno hčerko. Kakorkoli že, SP 1958 na Švedskem je zmagala brazilska reprezentanca, Pepé pa je postal najboljši mladi igralec prvenstva. Strelcov je medtem preživljal čas za zapahi.

Po petih letih je bil nogometaš pogojno izpuščen in se vrnil v svoj stari klub Torpedo. Presenetljivo je bil sprejet celo nazaj v reprezentanco in leta 1968 razglašen za nogometaša leta.

Strelcov je umrl leta 1990, Lebedjevo pa naj bi leta 1997 domnevno videli na njegovem grobu, kamor je položila cvetje dan po obletnici njegove smrti.

Premočeni Jelcin

Septembra 1989 je politična kariera bodočega prvega ruskega predsednika dobila zagon. Jelcin je zmagal na volitvah za ljudskega poslanca v Moskovskem volilnem okraju in je vodil Komite Vrhovnega sovjeta za gradbeništvo in arhitekturo. Samo mesec dni zatem pa je bil vpleten v sočen škandal, o katerem so pisali vsi sovjetski mediji.

Škandal se je začel, ko je Jelcin stopil v policijsko postajo blizu kraja, kjer so stale državne dače, ves premočen in blaten. Policaju je razložil, da so ga ugrabili neznanci, ga nekam odpeljali z avtom in nato z mostu odvrgli v reko Moskvo. A Jelcin je, začuda, policaja obenem prosil tudi, naj zgodbo zadrži zase.

Kljub obljubi so policaji o incidentu poročali naprej in kmalu je zanj izvedelo tudi državno vodstvo. Obetal se je politični škandal, ki bi lahko diskreditiral Jelcina in uničil njegovo politično kariero.

Mihail Gorbačov je zahteval preiskavo ugrabitve, s čimer se je verjetno nadejal, da se ta nikoli zares ni zgodila in da bo preiskava morda razkrila kakšno Jelcinovo temno skrivnost, recimo ljubico.

In preiskava je dejansko pokazala, da Jelcinova zgodba ne drži vode. Niso ga namreč vrgli z omenjenega mostu v reko in na kraju, kjer je trdil, saj bi se v tem primeru težko poškodoval – most je bil previsok, vodostaj reke pa prenizek. Jelcinov voznik ni želel potrditi zgodbe, povrhu vsega pa je bil na licu mesta najden še šopek.

Čeprav Jelcin tiste noči ni počel nič kaznivega, so njegovi politični nasprotniki uporabili škandal, da ga diskreditirajo. Jelcin je s svoje strani zavrnil obtožbe in govorice ter vrnil žogico z naslednjimi besedami: »KGB je imel poseben sestanek, kjer so bila dana navodila širiti govorice, da je Jelcin nekje nekaj spil in pohajkoval z ženskami. V jezi, ki jim je zameglila razum in dejanja, so prestopili sleherno mejo. Njihova zagrenjenost ne pozna meja in se je očitno pretvorila v odkrito nadlegovanje, usmerjeno v diskreditacijo namestnika, ki jim je že dolgo bil, tako rekoč, trn v peti.«

Ne glede na to, koliko je bilo v tej aferi resnice, incident ni bil dovolj, da bi zamajal Jelcinovo politično kariero in takratni namestnik je samo nekaj let kasneje zasedel najvišji položaj v novoustanovljeni Rusiji.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke