Zakaj Stalin ni rešil svojega sina iz nemškega ujetništva?

Jakov Džugašvili, najstarejši sin Josifa Stalina, na nemškem vojaškem letališču tik pred  transferjem na zaslišanje

Jakov Džugašvili, najstarejši sin Josifa Stalina, na nemškem vojaškem letališču tik pred transferjem na zaslišanje

Global Look Press
Stalin je svojega prvorojenega sina obravnaval kot vsakega drugega sovjetskega vojaka. Ko se je pridružil vojski, Jakov Džugašvili ni dobil kakšne udobne službe v glavnem štabu, pač pa je bil vržen neposredno v pekel prve frontne linije.

»Sram me je pred svojim očetom, da sem ostal živ,« je izjavil Jakov Džugašvili, sin Josifa Stalina, med zasliševanjem v nemškem ujetništvu. Sovjetski voditelj, ki je imel precej negativno mnenje o tistih vojakih Rdeče armade, ki so se predali, se je moral soočiti z najtežjo odločitvijo v svojem življenju, ko je sovražnik v roke dobil njegovega lastnega sina.

Težaven odnos

Jakov je bil Stalinov sin iz njegovega prvega zakona z Jekaterino (Kato) Svanidze. Mati mu je umrla kmalu po porodu, oče pa je ves svoj čas posvetil bodisi revolucionarni dejavnosti, bodisi je bil v izgnanstvu, zato je otroka vzgajala teta.

Leta 1921 se je Jakov Džugašvili (ki je uporabljal pravi družinski priimek) pri svojih 14 letih preselil iz Gruzije v Moskvo, kjer se je prvič srečal z očetom. Odnos med očetom in sinom, ki se pravzaprav sploh nista poznala, je bil težaven.

Stalin je bil kategorično proti Jakovovemu prvem zakonu, kar je med njima povzročilo velik spor. Zadevo je še poslabšala Džugašvilijeva osebna tragedija – smrt novorojene hčere. Na koncu vsega se je Jakov poskušal celo ustreliti, vendar je samomor spodletel, sam pa je preživel le po zaslugi napora kremeljskih zdravnikov.

Najstarejši sin sovjetskega voditelja pa svojemu očetu ni nasprotoval v vsem. Kot turbinski inženir se je po očetovem vztrajanju vpisal na Artilerijsko akademijo Rdeče armade. Maja 1941, mesec dni pred nemškim napadom na ZSSR, je višji poročnik Jakov Džugašvili pod svoje povelje dobil artilerijsko baterijo.

Ujetništvo

Ko se je začela vojna, Stalin ni naredil ničesar, da bi svojega sina na kakršenkoli način zaščitil. Tako je Jakov odšel na fronto kot navaden sovjetski poveljnik, oče pa ga je pospremil s preprostimi besedami »Pojdi in se bori«.

A Jakov se ni dolgo boril. V začetku julija 1941 so bile v Belorusiji enote njegove 20. armade obkoljene, 16. julija pa se je v poskusu preboja iz obroča poročnik Džugašvili znašel v nemškem ujetništvu.

Nemci so kmalu dojeli, kdo jim je padel v roke. Jakova je izdalo več njegovih soborcev. Nemci s svoje strani niso imeli nobenega namena uprizoriti javne usmrtitve sina njihovega glavnega sovražnika – prav nasprotno, v njihovem interesu je bilo, da poskusijo Džugašvilija pridobiti na svojo stran, ga uporabiti v lastni propagandi ter na ta način postaviti »mlajšega Stalina« proti starejšemu.

Jakova so obravnavali izjemno spoštljivo in pozorno. Med zasliševanjem ga niso spraševali samo o vojaških zadevah, ampak tudi o njegovih političnih pogledih. Z njim so se prerekali o Stalinovih metodah vodenja države, kazali na njegove napake in poudarjali pomanjkljivosti boljševiške ideologije. A v svojih poskusih omehčati zapornika niso prišli daleč – Džugašvili je odločno zavrnil kakršnokoli sodelovanje z Nemci.

Pismo Jakova Džugašvilija svojemu očetu iz ujetništva

Hkrati je nacistični propagandni stroj poskrbel, da so se novice o zajetju sina vsemogočnega Stalina dodobra razširile po Sovjetski zvezi. Kljub temu, da je Džugašvili večkrat med zasliševanjem jasno povedal, da je bil zajet proti svoji volji, so Nemci na drugi strani namenoma eksplicitno poudarjali, da je bila njegova predaja prostovoljna. Na začetku je tej razlagi verjel celo sam Josif Stalin.

Vojak v zameno za feldmaršala

Potem, ko pa so v Kremelj pricurljale prave informacije o okoliščinah zajetja njegovega sina in podrobnosti o tem, kako se je držal v ujetništvu, je Stalin spremenil svoje mnenje o Jakovu in ga ni več smatral za izdajalca in strahopetneža.

Organiziranih je bilo več reševalnih misij, da bi Džugašvilija iztrgali iz nemških rok. Rekrutirali so tudi španske komuniste, ki so se po porazu v državljanski vojni preselili v Sovjetsko zvezo, saj so imeli neprecenljive izkušnje z gverilskim in partizanskim bojem. A vsi poskusi rešiti Jakova so bili zaman.

Po bitki pri Stalingradu so Nemci izkoristili mediacijo švedskega diplomata grofa Folkega Bernadotta in Rdečega križa in Stalinu ponudili, da jim v zameno za svojega sina izroči zajetega feldmaršala Friedricha Paulusa in več višjih častnikov nemške 6. armade, ki so bili v sovjetskem ujetništvu. Hitler je nemškemu ljudstvu obljubil, da bo generale pripeljal domov.

Danes lahko le ugibamo, kaj si je Stalin mislil o tej izmenjavi. Ustaljena narativa v Sovjetski zvezi v povojnem obdobju je bila, da je sovjetski voditelj na nemško ponudbo lakonsko odgovoril: »Ne bom zamenjal vojaka za feldmaršala.« A o istovetnosti te izjave ni nobenih trdnih dokazov.

Džugašvili po zajetju

Voditeljeva hči Svetlana Alilujeva je v spominih zapisala, da je pozimi 1943 – 1944 njen oče ves vznemirjen in jezen dejal naslednje o propadlih pogajanjih z Nemci: »Nemci so predlagali zamenjati Jašo za nekaj njihovih ljudi … Ali bi se moral začeti pogajati z njimi? Ne, vojna je vojna!«

Maršal Žukov je v Spominih in razmišljanjih nekje zapisal, da je nekoč med sprehodom vprašal Stalina po njegovem najstarejšem sinu, ta pa mu je samo pasivno odvrnil: »Jakov ne bo prišel iz ujetništva. Fašisti ga bodo ustrelili ...« Po krajšem premoru je nadaljeval: »Ne, Jakov bi raje umrl poljubne smrti, kakor pa da bi izdal svojo domovino!«

In Džugašvili se je v skladu s tem tudi vedel in ni popuščal. Spoštljiva obravnava s strani Nemcev je zato kmalu postala ekstremno kruta. Ker ga niso mogli izkoristiti ne v propagandne namene, ne za izmenjavo zapornikov, je pomemben ujetnik za Nemce na koncu izgubil sleherno vrednost. 14. aprila 1943 se je vrgel na elektrificirano žičnato ograjo koncentracijskega taborišča Sachsenhausen in bil nemudoma ustreljen s strani stražarja. Še danes ni jasno, ali je poskušal storiti samomor, pobegniti, ali pa je bila njegova smrt načrtovana s strani Nemcev.

Preberite še:

Resnica o Čapajevu: Kako je navadni komandir postal folklorni junak?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke