Kje in kdaj je Rusija pomagala z mirovnimi silami?

Hrvaška (1992 – 1995)

Vojna na Hrvaškem v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila za Rusijo prva izkušnja sodelovanja v mirovnih misijah. Stremljenje Hrvaške po odcepitvi od Jugoslavije je izzvalo negativne odzive pri lokalni srbski skupnosti, ki je razglasila lastno nepriznano državo Republiko Srbsko Krajino (RSK). 

Mirovne sile ZN, ki so vključevale 900 ruskih vojakov, so imele nalogo zagotavljati zaščito lokalnega prebivalstva do sklenitve konsenza med sprtima stranema. A leta 1995 sta hrvaška vojska in policija v operaciji Nevihta na silo zasedli ozemlje samooklicane republike, nakar je mirovna misija postala brezpredmetna. 

Abhazija in Južna Osetija (1994 – 2008) 

Težnje dveh avtonomnih regij Gruzije Abhazije in Južne Osetije po politični neodvisnosti so se pojavile že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Po razpadu ZSSR so se te težnje prelevile v odprt oboroženi konflikt z gruzijsko vojsko. Potem ko je stranem leta 1992 in 1993 uspelo doseči premirje, so v regijo vstopile ruske mirovne sile. 

Avgusta 2008 pa je gruzijska vojska napadla prestolnico Južne Osetije Chinvali. Za posledicami napada je umrlo 15 ruskih mirovnikov, zaradi česar je Rusija na območje poslala 58. armado in začela se je t. i. petdnevna vojna med Gruzijo in Rusijo, na stran katere se je postavila tudi Abhazija. 

Po koncu spopadov se je gruzijska vojska popolnoma umaknila iz Južne Osetije in Abhazije. Konec avgusta sta se parlamenta obeh republik obrnila k Rusiji s prošnjo po priznanju samostojnosti, ki je bilo tudi sprejeto s strani Rusije. Oktobra istega leta so ruski mirovniki zapustili obe regiji, zamenjale pa so jih ruske obmejne enote.

Pridnestrovje/Transnistrija (1992 – danes)

Ko je leta 1991 Moldavija razglasila neodvisnost, se s to odločitvijo še zdaleč niso strinjali vsi prebivalci. Pridnestrska moldavska republika na vzhodu države, kjer je živelo večinsko rusko govoreče prebivalstvo, je nasprotovala politični odcepitvi od ZSSR (Rusije). Poleg tega tam tudi niso pozdravili transliteracijo moldavskega jezika v latinico in niso delili želja Moldavcev po zbliževanju z Romunijo.

Nakopičena protislovja so na koncu privedla k oboroženemu spopadu spomladi in poleti 1992. S posredovanjem Rusije je bilo na koncu doseženo premirje. Za ohranjanje miru so bile formirane Skupne mirovne sile, sestavljene in ruskih, moldavskih in pridnestrskih vojakov. Dokončnega dogovora o statusu Pridnestrske republike ni bilo doseženega vse do danes.

Tadžikistan (1994 – 2000) 

Državljanska vojna, ki je izbruhnila leta 1992 v Tadžikistanu, je ogrozila stabilnost celotne srednjeazijske regije. Opozicijske sile so podpirali islamistični radikalci iz sosednjega Afganistana. Skupine islamistov so začele vdirati v Tadžikistan, ki so jo v tistem času nadzorovali med drugim tudi ruski obmejni vojaki. 

Na prošnjo tadžiškega predsednika Emomalija Rahmona so v državo vstopile Skupne mirovne sile SND, sestavljene iz ruskega, kirgiškega, uzbeškega in kazaškega kontingenta. Mirovniki so zasedli pomembnejše strateške objekte v državi (letališča, hidroelektrarne, naftovode, skladišča orožja), okrepili varnost na meji in v začetku mirovnega procesa tisočem beguncev zagotovili varno vrnitev v Tadžikistan. 

Bosna in Hercegovina (1996 – 2003) 

Republika Bosna in Hercegovina je v sestavu socialistične Jugoslavije zmeraj izstopala po svoji bogati etnični raznolikosti. Po začetku razpadanja SFRJ pa se je izkazalo, da imajo tam živeči Srbi, Bošnjaki in Hrvati povsem različne poglede na svojo politično prihodnost. V vojni, ki je izbruhnila, je umrlo okoli sto tisoč ljudi, zaradi česar ta velja za najbolj krvav oboroženi konflikt na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. 

Ruski mirovniki, ki so šteli 1.500 pripadnikov, so v BiH delovali od leta 1996 do leta 2003. Delovali so v sestavu mednarodnih mirovnih sil SFOR in zagotavljali izvedbo daytonskega sporazuma iz leta 1995, s katerim se je končalo prelivanje krvi. Vrhovno poveljstvo nad SFOR-jem je imela zveza NATO, ruski vojaki pa so bili podrejeni svojemu generalštabu. 

Kosovo (1999 – 2003) 

Konec devetdesetih let, ko se je stanje na Hrvaškem in v BiH nekoliko stabiliziralo, je na Balkanu razneslo nov sod smodnika. Na Kosovem se je vojska Zvezne republike Jugoslavije spopadla z lokalnimi albanskimi separatisti, ki so se bojevali za neodvisnost pokrajine. Pospešeno stopnjevanje vojnih zločinov na obeh straneh je kmalu privabilo pozornost mednarodne skupnosti. 

NATO je odkrito podprl kosovske Albance in vztrajal pri umiku jugoslovanskih vojakov z območja Kosova. Poleg bombardiranja Jugoslavije je severnoatlantsko zavezništvo v sporno pokrajino poslalo mirovne enote KFOR. Rusija, ki je podpirala srbsko stran, si je prav tako prizadevala sodelovati v mirovnih operacijah, a na ameriški strani za to ni bilo posluha. 

12. junija 1999 so ruske padalske enote, ki so bile nameščene v BiH, izvedle pohod na Prištino in v akciji zasedle pomembno letališče Slatina, ter s tem prehitele britanske enote, ki so se tudi napotile tja. Kljub konfliktu med Rusijo in Natom, ki je sledil tej intervenciji, so ruski mirovniki (okoli 3.600 vojakov) ostali na Kosovem do leta 2003 in občasno celo sodelovali s silami SFOR.

Sierra Leone (2000 – 2005) 

V zahodnoafriški državici Sierra Leone je kar 11 let (1991 – 2002) potekala državljanska vojna med centralno vlado in Združeno revolucionarno fronto, ki je odnesla med 50 in 300 tisoč življenj civilistov ter se končala z vzpostavitvijo koalicijske vlade. 

V zaključni etapi konflikta so v državo prispele mirovne enote ZN, ki so spremljale izvajanje premirja. Rusija je v Sierra Leone poslala skupino jurišnih helikopterjev Mi-24 in okoli sto pripadnikov tehničnega osebja.

Sudan (2005 – 2012) 

Po dosegu neodvisnosti leta 1956 je v Sudanu skoraj pol stoletja (z vmesnimi premori) potekala državljanska vojna med arabskim muslimanskim severom in nearabskim krščanskim jugom. Leta 2005 sta sprti strani sedli za mizo in prekinili spopade, nakar so v državo prispele mirovne enote ZN. 

Rusijo so v Sudanu predstavljali pripadniki Ministrstva za notranje zadeve s 4 helikopterji Mi-8 in 120-člansko zasedbo. Kmalu po mednarodnem priznanju Južnega Sudana kot samostojne države so mirovniki zapustili regijo. 

Čad in Centralnoafriška republika (2009 – 2010) 

Med leti 2008 in 2010 je ruska letalska skupina, sestavljena iz štirih helikopterjev Mi-8, sodelovala v mirovni misiji v Čadu in Centralnoafriški republiki, ki sta se zaradi spopadov lokalnih oboroženih skupin znašli na robu humanitarne katastrofe. Ruski mirovniki so izpolnjevali naloge prevažanja tovora in osebja ZN, izvajali evakuacije, sodelovali v reševalnih misijah in izvidniških poletih, ter nudili pomoč beguncem, ki se jih je v regiji nabralo več kot pol milijona.

Gorski Karabah (2020)

Septembra 2020 se je ponovno razplamtel eden najhujših in najbolj dolgotrajnih konfliktov na postsovjetskem območju med Armenijo in Azerbajdžanom za nadzor nad Gorskim Karabahom. Po večmesečnem oboroženem spopadu, se je vpletenima stranema s posredovanjem Rusije 10. novembra uspelo dogovoriti o premirju. 

Skladno s sporazumom bo vzdolž frontne linije in Lačinskega koridorja nameščen ruski mirovni kontingent s 1.960 pripadniki in 90 oklepnimi transporterji, avtomobili in specializirano tehniko. Mirovniki bodo v regiji ostali pet let. To obdobje se bo avtomatično podaljšalo, dokler katera od sprtih strani ne bo razglasila prekinitev dogovora. 

Preberite še:

S katerimi ruskimi bojnimi letali razpolagata Armenija in Azerbajdžan? (FOTO)