Vetrček in Ogorek: Psa, ki sta pognala dirko za Luno

Na prvi pogled se zdi, da ni imelo smisla pošiljati v vesolje živali, potem ko je to že uspelo človeku. Jurij Gagarin je na neki pogostitvi v šali dejal: »Še zmeraj ne razumem, kdo sem – prvi človek ali poslednji pes v vesolju.« A Sovjetska zveza je v vesolje še naprej pošiljala pse, tudi po opravljenem Gagarinovem poletu. Tako je 22. februarja 1965 v orbito poletel satelit za biološke raziskave Kosmos-100, na krovu pa sta bila psa Veterok in Ugoljok.

Potnika sta v orbiti preživela 22 dni in s tem postavila svetovni rekord bivanja v vesolju, ki je bil premagan šele pet let kasneje, ko so kozmonavti odprave Sojuz-11 v orbiti preživeli dve uri dlje.

Izbor

Do leta 1965 so lahko pilotirani leti v vesolje trajali največ pet dni, saj takrat še niso vedeli, ali lahko človek zdrži daljše potovanje brez škode za njegovo zdravje. Vpliv breztežnostnega stanja in sevanja na organizem je bilo treba še preučiti, zato je padla odločitev, da se poskus kot po navadi opravi s psi.

Za misijo je bilo izbranih okoli sto psov mešane pasme. Mešančki so namreč veljali za bolj vzdržljive in pametnejše od pasemskih psov. Žival ni smela tehtati več kot 6 kilogramov in meriti v višino več kot 35 centimetrov. Za boljšo sliko (in vtis) na televiziji je bilo zaželeno, da ima pes belo dlako. Živali, ki so odgovarjale tem kriterijem, so podvrgli zelo zahtevnim vzdržljivostnim testom.

Odrezani repi

Največjo težavo je predstavljala prehrana in druge fiziološke potrebe v kabini vesoljskega plovila, prav tako pa se je bilo treba soočiti s problemom dolgotrajnega mirovanja v istem položaju.

»Odločeno je bilo, da se bo pse v vesolju hranilo z umetno cevko, speljano v želodec. Pripravljena je bila homogenizirana hrana, ki se jo je v porcijah dovajalo v želodec. Vse to je bilo treba ''zvaditi'' na Zemlji in to večkrat,« je kasneje v svoji knjigi Če se zasvetijo zvezde zapisal Jurij Senkevič, član pripravljalne skupine.

Poleg cevke za hrano so psom v aorto vgradili kateter in na kožo namestili EKG elektrode. Amputirali so jim tudi rep, saj je predstavljal motnjo ventilacijskemu sistemu. To je težka in nevarna operacija, če se jo vrši na odraslem psu. Operiranih je bilo okoli sto psov, samo trideset pa jih je prišlo v končno selekcijo.

Usposabljanje za bivanje v kapsuli

Kandidate za let v vesolje je bilo treba izučiti in navaditi na dolgotrajno mirovanje brez bilo kakšnega premikanja. Najprej so jih v kabino zaprli za nekaj ur, nato pa se je čas bivanja v zaprtem prostoru postopoma podaljševal.

Psi so bili fiksirani v poseben položaj, v katerem niso ne sedeli, ne ležali, ampak so viseli na trakovih, pripetih na njihove kombinezone. Po dvajsetih dneh se je psihično stanje živali začelo slabšati. Skoraj pri vseh so opazili apatijo in izgubo mase. Po 35-45 dneh so psi, ne glede na izurjenost, začeli cviliti. V okviru programa so bili izvedeni tudi trije poskusi v trajanju 50-55 dni. Iz rezultatov je sledil sklep, da lahko psi v vesolju zdržijo največ 20 dni.

Najboljše rezultate sta pokazala Veterok in Ugoljok. Veterok je postal glavni eksperimentalni kandidat, Ugoljok pa pa kontrolni. Kasneje je Senkevič zapisal: »Delali smo brez premora in v slabem letu dni izvedli skrajno zahteven eksperiment. Veterok in Ugoljok sta v vesolju preživela 22 dni in kljub dobrim pripravam jima ni bilo lahko.«

Misija

Psa so namestili v vesoljsko plovilo šest ur pred poletom v dve ločeni kapsuli. Poleg njiju so v plovilu bile še ličinke vinske mušice, čebulice, semena, kvasovke, krvni serum in posamezne bakterije, okužene z virusi.

Polet je potekal brez nepredvidenih situacij. Veterok je neposredno v kri dobival sredstvo proti sevanju, v enakih pogojih pa so na Zemlji držali dva kontrolna psa. Ugoljok zdravila ni prejemal.

21. dan, ko je bila že prekoračena norma dolžine bivanja, se je kakovost zraka v plovilu začela slabšati in padla je odločitev, da se satelit vrne na Zemljo.

»Satelit je pristal 16. marca, ob sedmi uri zvečer pa sta psa že bila v prostorih Inštituta za biomedicinske probleme sovjetskega zdravstvenega ministrstva. Vsi so se veselili – kapsulo so pripeljali v operacijsko sobo in začeli iz nje osvobajati oba psa. Ko smo jima slekli kombinezona, smo se nehali veseliti. Psoma je izpadla vsa dlaka, na goli koži pa sta imela razjede in celo preležanine,« se spominja Jelena Jumaševa, sodelavka inštituta.

Psa sta bila zelo slabotna, komaj sta stala na nogah. Izgubila sta precej tekočine, pulz pa sta imela povišan. A sovjetska državna televizija je čakala reportažo, zato so ju še isti dan poslali v studio.

Dolgo življenje

Kljub napornemu poletu sta si Veterok in Ugoljok kmalu opomogla. Že mesec dni zatem sta tekala po dvorišču inštituta. Po opravljeni misiji sta živela še dolgo in precej izpolnjeno pasje življenje v tamkajšnjem živalskem bivališču.

Ugoljok je imel potomce, skupno šest mladičkov, Veterok pa se je udomačil kar pod pisalno mizo znanstvenika, ki ga je poslal v vesolje. Dočakal je 12 let.

Eksperiment s psoma je omogočil izvedbo naslednjega koraka v »dirki za Luno« - polet Andrijana Nikolajeva in Vitalija Sevastjanova, ki je trajal 18 dni.

Preberite še:

Ti ljubki kosmatinci bodo na moskovskih letališčih prepoznavali okužene potnike